Radiološka inženirka Petra Urh iz Kranja je svojo kariero pred petimi leti začela graditi v švicarskem Zürichu, kjer zdravstvo deluje povsem drugače kot v Sloveniji. Ustreza ji predvsem to, da je delovno okolje usmerjeno v neprestano izpopolnjevanje in osebni razvoj. To je po njenem mnenju šibka točka Slovenije, saj se bojimo sprememb in uvedbe česa novega.

"Delovno ozračje je izjemno pozitivno, znajo te spodbujati, da se izobražuješ, delaš več, kot se od tebe pričakuje," pripoveduje Petra, zaposlena v zasebni bolnišnici v Švici. Foto: osebni arhiv

Petra Urh je o tujini, predvsem o Avstriji, sanjala že kot otrok. Veliko je gledala avstrijsko televizijo, ki jo je navduševala s prispevki o živahnem življenju na Dunaju. Tam je potem preživela tri mesece na študijski izmenjavi, po končanem študiju pa se je želela tja vrniti. A se je birokratsko nekoliko zapletlo, ker bi za zaposlitev v severni sosedi morala v Sloveniji dokončati še vsaj pripravništvo.

Med potovanjem po Švici pa je srečala prijateljico z Dunaja, ki jo je navdušila nad delom v Švici. "Zato sem si rekla, zakaj pa ne bi poskusila za kakšni dve leti. Zdaj je minilo že pet let," pove v smehu.

Švica zdravstvenim delavcem ponuja veliko možnosti za razvoj

Čeprav je imela v Sloveniji že dogovorjeno pripravništvo na Kliniki Golnik, je v Švico poslala prošnjo in bila dva tedna pozneje že v Zürichu. Ker kadra z diplomo iz radiološke tehnologije tam tako primanjkuje, pripravništva ni potrebovala.

Prvo službo je dobila v največji, univerzitetni bolnišnici v Zürichu, kjer pa po dveh letih ni več videla priložnosti za razvoj, zato je šla v zasebno bolnišnico, kjer je zdaj tri leta, v tem času je napredovala tudi v specialistko za interventno radiologijo in ker še vidi nove priložnosti, za zdaj službe ne bo zamenjala.

"Tam je tak sistem, če ti kaj ni všeč, zamenjaš službo. To je tisto, s čimer me je Švica tako pritegnila. V slovenskem zdravstvu se nekje zaposliš in boš po vsej verjetnosti tam ostal do konca življenja. Zato lahko zelo hitro stagniraš, medtem ko v Švici, sploh če imaš ambicije, precej lažje napreduješ," razlaga Petra in dodaja, da sama napredovanja sicer ne vidi le v plači, temveč predvsem v osebnem razvoju.

Čakalnih dob ni: magnetna resonanca kolena že naslednji dan

O zdravstvu, ki v Sloveniji poka po šivih, pravi, da med sistemoma ni primerjave. "V Švici zasebno zdravstvo spodbuja konkurenco, javne bolnišnice zato niso nič slabše, temveč le boljše. To je to, kar v Sloveniji manjka, ker ni zasebnikov, javno zdravstvo nima konkurence in zato stvari ne delujejo," po petih letih dela v švicarskem zdravstvu razmišlja Petra.

V javnih bolnišnicah v Švici zdravstveno oskrbo zagotavljajo zavarovancem, ki plačujejo le osnovno zavarovanje, kdor pa prostovoljno plačuje še dodatno zavarovanje, lahko računa na zdravstvene storitve tudi v zasebnih bolnišnicah. Po zakonu pa imajo zasebne bolnišnice nekatere oddelke, kjer sprejemajo tudi paciente, ki imajo le osnovno zavarovanje.

Bolnišnice v Švici se sicer za bolnike dobesedno grebejo: "V naši bolnišnici imajo zdaj novo urgenco in to se je oglaševalo povsod, na tramvajih, plakatih … Zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja je neprimerljivo več kot v Sloveniji. Čakalnih dob ni, na magnetno resonanco kolena na primer čakaš le en dan."

Kako jo šefinja motivira

Ker v slovenskem zdravstvu ni bila nikoli zaposlena, razen kot študentka, dela ne more primerjati. Kar pa sliši od kolegov, ki so ostali v Sloveniji, pa je, da so precej nezadovoljni z ozračjem na delovnem mestu in v ekipi.

Sama ima v Švici popolnoma drugačno izkušnjo, s sodelavci, kot pravi, se razume tako dobro, kot bi jih sama izbirala. "Delovno ozračje je izjemno pozitivno, znajo te spodbujati, da se izobražuješ, delaš več, kot se od tebe pričakuje. Moja šefinja se je zdaj poglobila v vsakega od nas in vsakomur dodelila posebno dodatno nalogo z namenom, da se razvijamo naprej."

V Sloveniji sevanju izpostavljeni 36 ur na teden, v Švici 42

Boljšim razmeram primerna je tudi višja plača, koliko več zasluži od kolegov v Sloveniji, ni nikoli računala, predvideva pa, da je to okoli trikrat, štirikrat več.
A kot dodaja, je težko primerjati, saj radiologi v Sloveniji delajo manj. Medtem ko ima sama 25 dni dopusta in 42-urni delovni teden, imajo v Sloveniji poleg osnovnega dopusta zaradi sevanja še dodatnih 11 dni, na teden pa delajo 36 ur.

"Se je pa mogoče vse dogovoriti. Delam ob koncih tedna, tudi čez teden je kaj dodatnega dela in nadure se naberejo, tako da imam 'dopusta' potem več. Lani se ga je nabralo za dodatne štiri, letos ga bo za okoli dva," pravi Petra, ki si na leto privošči en večji dopust, vsako drugo prosto luknjo pa rada izkoristi za skok v Slovenijo.

Ob tem razlaga, da je njeno dežurstvo precej drugačno, kot bi bilo v Sloveniji. Kljub temu, da je dežurna, lahko spi doma, ob koncu tedna se lahko druži s prijatelji, a mora biti na razpolago. "Ko me pokličejo, imam 30 minut časa, da pridem tja."

Tisoč frankov za garsonjero

Z višjimi plačami pridejo tudi višji stroški življenja. Če živiš polno življenje, so razmere precej podobne kot v Sloveniji, le številke so višje. A Petra živi sama in zna biti skromna, zato ji na mesec ostane tudi več.

Živi v majhni garsonjeri, za katero skupaj s stroški mesečno odšteje tisoč frankov (800 evrov), ker živi zelo blizu službe, privarčuje tudi pri prevozu. Tristo frankov (260 evrov) na mesec gre za zavarovanje, 120 (105 evrov) za telefon in internet.

Kava, malo pivo in druge pijače v Zürichu stanejo okoli 5,5 franka (4,8 evra), pica okoli 22 frankov (slabih 20 evrov), prav tako obrok v povsem običajni restavraciji.

"Cene so bistveno višje, a na to sem se navadila in nikoli ne računam, koliko kakšna stvar stane v Sloveniji. A ko sem v Sloveniji in mi kdo reče, da voda stane tri evre, se mi pa zdi, da je zelo drago, ker sem ostala pri cenah izpred petih let."

V Zürichu lažje najde družbo

Petra živi v Zürichu, največjem švicarskem mestu ter hkrati glavnem trgovskem in kulturnem središču države. Glede na anketo iz leta 2006 je bil Zürich razglašeno tudi za mesto z najboljšo kakovostjo življenja na svetu.

Mesto ji ugaja, ker je zelo živahno in se vedno kaj dogaja, ni preveliko in ima veliko mirnejših kotičkov, kjer se lahko "skriješ". Glede na to, da je v Sloveniji živela v vasici v okolici Kranja, ji ustreza tudi to, da narava ni predaleč.

Kar jo moti, je to, da se ne more izgubiti: "Ko greš v gozd, ni možnosti, da se 'izgubiš', ker je vse tako označeno in tudi zelo hitro srečaš koga, tako da ne moreš biti sam."

V mestu živi več kot 380 tisoč ljudi, kar je 19.500 več ko leta 2000, mestna aglomeracija pa šteje okoli 1,1 milijona prebivalcev. Tretjina mestnega prebivalstva so tujci, ki prihajajo iz 166 različnih držav, piše na spletnih straneh mesta Zürich.

Utrip večkulturnega značaja mesta 26-letno Kranjčanko navdušuje predvsem po tem, da je večina ljudi v istem položaju kot ona, da so v mesto prišli sami in so tako odprti za nova poznanstva. "Če si komunikativen, je Zürich eno od boljših mest za navezovanje novih poznanstev."

V primerjavi s prijateljico v Sloveniji precej lažje najde družbo, ker so se ljudje pripravljeni povezovati, več je tudi družabnih, športnih in tudi spontanih dogodkov, kjer se ljudje srečujejo. Ljudje so po njenem mnenju tudi bolj odprti: "Zanimivo se mi zdi, da Slovenci mislimo, da smo zelo prijazni in odprti, a zdaj vidim, da niti ni tako in da smo odprti do tujcev, ne pa tudi do priseljencev."

S čim bi jo lahko premamili, da se vrne?

Da bi se vrnila v Slovenijo, ne razmišlja. Domov bi jo sicer tako zvabili z dobro ponudbo za službo. Da bi šla kamorkoli drugam, bi morala biti ta ponudba precej boljša kot v Švici. Na življenje v Švici se je navadila in ji zelo ustreza.

"Življenje v Švici sem sprejela takšno, kakršno je. So stvari, ki so v Sloveniji precej boljše, porodniški dopust imaš lahko eno leto, v Švici le tri mesece in pol. A na to sem se navadila in se ne pritožujem," pravi Petra, ki za zdaj ostaja Slovenka v Švici, ki se rada vrača v domovino, tudi večkrat na mesec, če tako nanese.

SiolNET