"Rada imam Slovenijo in verjetno sem njen največji advokat v tujini. Vendar sem že od majhnega oboževala dokumentarne oddaje o potovanjih in raznoraznih deželah tega sveta. Prihajam iz majhnega slovenskega mesta, kjer sem se večkrat počutila ujeto," pripoveduje Clara Mevzelj, ki se je po odkrivanju številnih tujih dežel poročila in ustalila v Istanbulu.

"Istanbul je svet v malem, saj tu živijo ne le Turki, ampak priseljenci iz vseh koncev sveta. Tako lahko spoznaš ljudi iz različnih držav, ne da bi potoval," pripoveduje Clara Mevzelj. Foto: osebni arhiv

Clara Mevzelj se rada opiše kot strastna popotnica in nemirna duša, ki je že v mladosti rada potovala po Evropi. Ko je pri 21 letih prvič obiskala Maroko, se je zaljubila v kulturo, ki je popolnoma drugačna od evropske. Od takrat je potovala le še po kulturno drugačnih državah, ki so jo navdušile s preprostim življenjem in srčnostjo ljudi. Potovala je predvsem po Aziji in Bližnjem vzhodu, k srcu pa so ji najbolj prirasli Indija, Indonezija, Sirija in Libanon.

Pred štirimi leti se je ustalila v svetu, ki je "nekje vmes". Za novo domovino je izbrala Turčijo, tam jo je zasidrala ljubezen. "Z možem sva skupaj že osem let in nekako se je stvar obrnila tako, da sva se ustalila tu. Nad čimer se nikakor ne pritožujem, življenje v Turčiji mi je všeč." Po študiju filozofije in teologije v Sloveniji v Istanbulu zdaj končuje magisterij iz kulturologije.

V svet vas je gnala želja po odkrivanju novih kultur, predvsem tistih, ki so drugačne od evropske. Kako se življenje v Turčiji, kjer živite zadnja štiri leta, po vaši izkušnji razlikuje od življenja v Sloveniji?

Zelo. Slovenija je majhna, kot narod smo bolj mirni, zadržani, radi imamo mir in naravo. V Turčiji pa si potegnjen v vrtinec življenja, še posebno to velja za Istanbul, ki je natrpano mesto in morda za nekatere celo kaotično. Ljudje so drugačni, temperamentni, topli in odprti.

Živite v Istanbulu, mestu, ki ima štirikrat več prebivalstva kot celotna Slovenija. Kako bi ga opisali, katere so tiste prednosti, ki vas najbolj privlačijo?

Življenje tu nikoli ne počiva. Mesto ima veliko energije in vedno se nekaj dogaja.

Prednosti so, da je življenje tu lahko zelo udobno, dobiš lahko karkoli ti srce poželi skoraj kadarkoli. Mnogo trgovin je odprtih tudi do polnoči, na avtocestah stojijo prodajalci z vodo in prigrizki, ko si ujet v prometnem zamašku, če začne deževati, so ulice nemudoma polne prodajalcev dežnikov in tako dalje.

Ker je veliko ljudi, je veliko ponudbe. Država je zelo kapitalistična v primerjavi s Slovenijo, zaradi česar je tudi več priložnosti za podjetništvo. Poleg tega je Istanbul kozmopolitsko in multikulturno mesto in vse te kulture prispevajo nekaj svojega. Všeč mi je tudi, da je Istanbul svet v malem, saj tu ne živijo le Turki, ampak priseljenci z vseh strani sveta. Tako lahko spoznaš ljudi iz različnih držav, ne da bi potoval.

In kakšen negativen vidik? Ob milijonih ljudi, ki živijo tam, je lahko kar kaotično.

Slabost sta vsekakor obupno natrpan promet in gneča. Tudi ravnovesje med zasebnim življenjem in delom ni ravno prednost Istanbula, saj ljudje delajo po cele dneve do petih, šestih zvečer, včasih celo dlje. Poleg tega veliko časa izgubijo v prometu. V Sloveniji ljudje oddelajo svoj delavnik, vse je blizu in preostanek dneva lahko izkoristijo za hobije, družino, prijatelje.

Kako pa je s stroškovnega vidika?

Na splošno je Turčija cenejša od Slovenije in življenje je temu primerno lažje. Sicer je zelo odvisno od lokacije, a v Istanbulu lahko živiš zelo poceni, če si skromen. Ali pa zelo luksuzno in zapravljaš na veliko.

Najemnina trisobnega stanovanja zunaj središča v ne najbolj prestižnem delu znaša okoli 1.300 turških lir (200 evrov), stroški bivanja znašajo od 510 do 850 lir (80 in 130 evrov), vključno s poletnim hlajenjem in zimskim ogrevanjem.

Če omenim še plače, najnižja neto plača v Turčiji je 1.600 turških lir (250 evrov), povprečna pa okoli tri tisoč turških lir (460 evrov).

Omenili ste, da so Turki topli, odprti, temperamentni ljudje. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

Uh, tu bi bilo res veliko za povedati. So zelo topli, družabni, odprti, radovedni, gostoljubni, trmasti, temperamentni, čustveni, zelo radi pomagajo … Kot družba so bolj kolektivno usmerjeni, kar ima pozitivne in negativne strani.

Po eni strani nikoli nisi sam, vedno imaš podporo in skrb. Po drugi strani to zna ustvariti družbeni pritisk, kar je težje za tiste, ki so bolj individualisti in morda štrlijo iz povprečja.

Sicer pa se mi zdi, da so Turki še vedno precej fleksibilni in nimajo prevelikih pričakovanj do nas, tujcev. Vedo, da je naša kultura pač drugačna.

Verjetno je nehvaležno posploševati, država ima vendarle več kot 71 milijonov prebivalcev.

Seveda, Turki so si med sabo zelo različni. Država je ogromna in turška kultura ni homogena. Od nekdaj so se tu mešale različne kulture in tradicije. Zato imajo nekateri ljudje denimo na vzhodu lahko zelo drugačne navade kot drugi Turki na zahodu.

Družina mojega moža je turška, ampak imajo tako kot jaz radi svoj mir in prostor. Nekako so bolj evropski.

Poznam pa tudi Turke, ki imajo svoja vrata vedno odprta za prost pretok sosedov in drugih gostov. To je samo en primer, stvari gredo celo v take skrajnosti, kot so dogovorjene poroke med sorodniki in umori iz časti - še posebno med Kurdi, kar se sicer zdi nedopustno in absurdno drugim Turkom, pravzaprav večini Turkov. A vseeno so vsi del iste države. Istanbul je tudi poln različnih ljudi in kultur - tako ljudi, ki so se priselili iz drugih delov Turčije, kot iz drugih držav.

Živite v državi, kjer se večina prebivalcev izreka za muslimane. Vam je to kdaj predstavljalo kakšno oviro?

Za vse tiste, ki mislijo, da so muslimani nasilni in nestrpni, moram reči tudi, da me tu nikoli nihče ne posiljuje z islamom. Sama sem sicer agnostik, a večina Turkov sklepa, da sem kristjanka. Običajno jih pustim pri tem prepričanju, saj konec koncev prihajam iz kulture, na katero je vplivalo krščanstvo, in sem bila v njej vzgojena.

Včasih se tudi spustimo v verske debate, ali je to primerna družba. In to spoštujejo, nikoli se ni zgodilo, da bi me kdo hotel spreobrniti. Kdor sledi naši kulturi in pozna naše krščanske praznike, pa mi tudi vošči ob priložnostih. Sicer pa mislim, da si tudi ne bi vzela preveč k srcu, če bi kdo želel promovirati islam.

Zame osebno ni razlike, ali kristjan ali musliman promovira svoja prepričanja, lahko je to rahlo nadležno, ampak se me ne dotakne. Morda sem dobila debelo kožo pri študiju teologije.

Kako pa Turki, glede na to, da pravite, da so precej odprti in da niso nestrpni, gledajo na problem z migranti?

Čeprav niso rasistični, postajajo čedalje bolj nezadovoljni z migranti in politiko, ki jih sprejema v tako velikem številu. Še posebno so nezadovoljni, ker menijo, da Evropa vzame večino izobraženih in civiliziranih migrantov, medtem ko Turčiji ostanejo preostali. V državni narašča kriminal, ob štirih milijonih migrantov se spreminja tudi demografija.

Kakšen pa je odnos države do migrantov?

Daje jim visoko podporo, višjo, kot so je deležni domačini, obljublja jim tudi državljanstvo. Turki imajo ob tem podobne skrbi kot Evropejci. Če spomnim na Žižkov rek, da ima vsak narod svojega južnega soseda, je ta južni sosed Turčije Sirija oziroma arabske države. Nekateri Turki ne marajo njihove konservativnosti in drugačnih navad. Kljub temu se mi zdi, da so na splošno Turki bolj odprti in se bolj spreminjajo kot Slovenci.

Žalosti me tudi, kako se Evropejci spoprijemajo s tem. Poleg zmedene večine so na eni strani rasistični islamofobni ekstremi, ki so sovražni in nestrpni do vseh migrantov, in na drugi strani ekstrem naivnih in včasih preveč tolerantnih liberalcev. Glede na dejstvo, da bo večina migrantov ostala v Evropi, bi bil potreben drugačen pristop, treba bo najti način sobivanja.

Če se vrneva k Turčiji in njeni oblasti. Recep Tayyip Erdogan je na oblasti že več kot 15 let, od julija letos pa ima tako rekoč absolutno oblast, saj mu je uspelo doseči, da je tako predsednik države kot premier. Se je življenje v državi od takrat kaj spremenilo?

Turčija je razdeljena na podpornike in nasprotnike Erdogana, ljudje so zaradi trenutne situacije v napetih odnosih tudi v vsakdanjem življenju. Se je pa življenje v državi spremenilo že pred nekaj časa, še bolj pa v zadnjih dveh letih. Turisti tega ne občutijo, bolj smo tega deležni ljudje, ki tu živimo. Kaj več politike ne bi komentirala.

O življenju v Istanbulu oziroma Turčiji pišete tudi blog, kjer delite popotniške nasvete, skrivnosti in zanimivosti o turški kulturi in življenju. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?

Najprej sem želela pisati blog, da bi moji sorodniki lažje sledili mojemu življenju (in bili manj zaskrbljeni), zato je tudi v slovenščini. Potem sem naletela na vprašanja turistov glede barantanja, nakupovanja in drugih stvari v Turčiji, zato sem začela deliti te informacije, ki bi jim lahko pomagale.

Sama vem, kako je bilo, ko sem prvič obiskala Istanbul, mesto je ogromno, ne govoriš jezika in enostavno nimaš predstave o vsem, kar mesto ponuja. Gre za povsem drugo perspektivo. Po štirih letih tu vidim stvari drugače, in če to lahko nekomu pomaga, zakaj ne.

S pisanjem želim ostati tudi v stiku s slovenščino. Ko nekaj časa živiš v tujini, govoriš in razmišljaš v tujem jeziku, to škodi maternemu jeziku. Slovenščine seveda nisem pozabila, se pa zgodi, da med preklapljanjem med jeziki pozabim kakšno besedo ali priredim slovnico. Mogoče s tem koga nasmejim, a osebno me to manj veseli. Zato sem tudi občutljiva, ko vidim slovensko mladino, ki se pritožuje nad slovenščino. Jezik je srčika naše narodnosti.

Verjetno je tudi kaj posebnega slovenskega, kar v zdomstvu pogrešate.

Na začetku je bilo več takšnih stvari, od posebne salame do kislih kumaric. Zdaj sem okus prilagodila in našla stvari, ki mi ustrezajo, tako da mi nič ne manjka. Uvažam le Barcaffe, ker mi je veliko ljubši od turških znamk kave. Če bi se dalo, bi še sorodnike uvozila (smeh). Njih najbolj pogrešam.

In pa nasmejanost Slovencev. Turki so v javnosti bolj resni, se ne nasmihajo neznancem. Jaz pa sem rada nasmejana in mi je všeč, če med ljudmi kroži pozitivna energija. Moj mož se šali, da smo Slovenci tako nasmejani, ker nas je v Sloveniji tako malo, da smo veseli že, če vidimo človeško bitje (smeh).

Na blogu ste zapisali, da ste se ustalili "za nekaj časa". Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vas zamikala vrnitev v Slovenijo?

Osebno mi je življenje tu všeč, Istanbul je idealna kombinacija evropskega in Vzhoda, če bi lahko izbirala, ne bi šla nikamor drugam. Žal je država dokaj nestabilna, zato se zadnje čase z možem ozirava v tujino. Predvsem razmišljava o Kanadi, ki ponuja boljšo socialno varnost, z jezikom ne bi bilo težav, je večkulturna in precej odprta do priseljencev. Oba sva pridna in delavna, zato bi bilo vredno poskusiti ustvariti življenje v državi, ki omogoča varnejšo prihodnost.

V Slovenijo bi se verjetno vrnila le, če bi oba tam dobila dobro priložnost zaposlitve. Sicer pa nikoli ne reci nikoli, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

SiolNet