Društvo Slovencev Kredarica in Združenje Ženske študije in raziskovanja, sta 24. maja 2018 v Novem Sadu organizirali predavanje o Vidi Matjan, znameniti „ženi Kotora“, glasbeni pedagoginji, skladateljici in ustanoviteljici prve zasebne glasbene šole v Kotorju, v Boki Kotorski ter ravnateljici državne srednje glasbene šole, ki od leta 2007 nosi njeno ime.

Glasba in ljudje so bili središče njenega poklicnega in osebnega interesa, odkar se je odločila, da se kot Slovenka, rojena v Ljubljani, ki je živela in imela veliko klavirsko prakso v Beogradu, nastani in ostane v Kotorju. Predmet njenega vsestranskega glasbenega delovanja in zanimanja je med ostalim bilo tudi zapisovanje ljudskega petja in plesa Boke Kotorske, (svatbeni plesi in pesmi), ki jih je potem uvajala v svoje koreografije, objavljene v knjigi "Igre i pjesme Dobrote i Škaljara" (1984). Za svoje delo je dobila več pomembnih priznanj od katerih je Zlata medalja in plaketa Saveza kompozitora Jugoslavije (1970) ena od najbolj vrednih.

Vida Matjan je bila rojena 6. maja 1898 v Ljubljani. Mati Antonija Učak je bila glasbenica, ki je solo petje končala pri prof. Francu Gerbiču in nastopala kot sopranistka ter imela velik vpliv na Vido v glasbenem in pedagoškem smislu. Oče Franc Hribar, visokokvalificirani grafični delavec v listu Slovenski narod, ni bil za to, da se Vida vpiše v glasbeno šolo, saj je starejši sestri nista dokončali, vendar je Vida s svojo vztrajnostjo in z mamino pomočjo prepričala očeta, da se leta 1911 poleg gimnazije vpiše v Glasbeno matico v Ljubljani. Pri znamenitem Vaclavu Talichu (…) Vidi Prelesnik, J. Chumeckem in profesorju Antunu Trostu je z veliko vnemo in pridnostjo v enem letu opravila dva letnika, kar ji je omogočilo brezplačno šolanje. Trost jo je pripravljal za vpis na Dunajsko glasbeno akademijo, toda zaradi vojne leta 1914 ni odšla na Dunaj. Leta 1917 se je poročila z Alojzijem Matjanom, tedaj študentom tehnike, orglarjem, pianistom in amaterskim slikarjem. V njunem domu so se zbirali znani umetniki in ustvarjalci tistega časa, kot so književnik Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar, slikar Anton Gojmir Kos, skladatelj in pianist Lucijan Marija Škerjanc.

Mladi par se je 1930 nastanil v Beogradu, kjer je Vida nadaljevala šolanje v razredu Emila Hajka, na šoli Stanković. Od 1920-1930 se je izpopolnjevala v tehniki slikanja na svilo, les in porcelan pri Saši Šantalu, kar ji je kasneje omogočilo, da se je ukvarjala s scensko umetnostjo in delala za mnoga gledališča v Srbiji. Vida je poučevala klavir, med drugimi tudi mnoge Slovence v Beogradu.

Leta 1941 se je družina preselila v Kotor, saj je mož že nekaj časa delal tam na gradnji cest, mostov, parkov in znamenitih zgradb ter vil. Vida je med vojno s svojim delom mirovala, takoj po osvoboditvi leta je 1945 ustanovila prvo privatno glasbeno šolo Vida Matjan v Kotorju. Potem se je njeno glasbeno delovanje razvijalo z bliskovito hitrostjo. Kot skladateljica, koreografka, scenaristka, kostumografka, organizatorka in tudi finančna podpornica, je marsikdaj sama poskrbela za številne postavitve, v katerih so nastopali otroci. Vida je bila profesorica in pedagoginja številnim znanim glasbenim umetnikom, ki so se proslavili v svetu. Po odhodu v pokoj z mesta ravnateljice glasbene šole Vida ni mirovala, temveč je nadaljevala z urejanjem gradiva o narodnih pesmih in plesih ter s pisanjem vse do svoje smrti leta 1993.

Predavanje o svoji someščanki Vidi Matjan je pripravila dr. Ervina Dabižinović, ki je doktorirala na Univerzi v Novem Sadu (ACIMSI Center za rodne študije na na temo Ženske Črne gore (mentorica prof. dr Svenka Savić). Je dolgoletna aktivistka v Združenju ANIMA v Kotoru, kjer vodi Ženske študije kot alternativni akademski program.

Poleg zanimive zgodbe o Vidi kot glasbenici, smo v avdio posnetku v intervjuju z njo izvedeli zanimivosti iz osebnega življenja: o Vidi, ki je bila velika svetovljanka in vsestransko razgledana, ki je veliko potovala, bila v Afriki.

Vsi smo bili mnenja da si tudi Vida Matjan tako kot kot Davorin Jenko zasluži znamko pošt Slovenije, Črne gore in Srbije. Hkrati smo bili ponosni na Slovenko, ki je izven svoje domovine uresničila svoje poklicne ambicije in postala “Slovenka iz Kotorja”.

Besedilo: Elza Ajduković
Foto: Đorđe Veselinov