Mladi košarkar Matej Kavaš je svojo košarkarsko pot začel že v osnovni šoli. Od nekdaj si je želel igrati na ameriškem košarkarsko-univerzitetnem prvenstvu (NCAA) in sanje so se mu tudi uresničile, saj v Seattlu že četrto leto študira in igra košarko v prvi diviziji. Na začetku je zaradi nesporazuma postal poznan kot nekdo, ki prosjači druge, da bi za njega oprali perilo. Nemalokrat pa si zaželi čevapčičev, ki jih dobi v seattelski restavraciji Sarajevo.

Matej Kavaš

Njegovi sošolci iz osnovne šole se še dobro spomnijo, da je, medtem ko so drugi tekali po igrišču, z očetom vadil mete na koš. "Res je, z očetom sem treniral že od malih nog, enostavno sem že od desetega leta starosti nekako non-stop pri košarki," pojasnjuje Kavaš.

A začelo se je že mnogo prej. "Morda sem košarko res začel igrati zaradi staršev, saj so naju z bratom po tem, ko sva z žogo marsikaj polomila v dnevni sobi, odpeljali na organizirano vadbo v košarkarsko šolo," se spominja in nadaljuje, da od tam ni bilo več poti nazaj.

Ima starejšega brata Andraža Kavaša, ki je prav tako dober znanec ameriškega košarkarskega prostora. "Brat mi je potem nekako odpiral vrata v košarko, zato je bilo meni vse skupaj mnogo lažje," pojasnjuje Matej, ki pravi, da je k njegovim športnim uspehom najbolj doprinesla prav družina.

Najboljši strelec in igralec zaključnega turnirja za mladince

V Sloveniji je igral za košarkarski klub Janče, in čeprav so zanj veliko zanimanje pokazali tudi večji slovenski in evropski klubi, je vztrajal tam. "Z drugimi klubi bi moral podpisati profesionalno pogodbo, kar pa bi bilo problematično," razlaga 22-letnik.

Že odkar pomni, si je želel igrati v ligi NCAA, kjer imajo pravilo, da igralec, preden pride igrat za univerzo, ni imel nikoli nobene pogodbe oziroma ni prejemal nobenega denarja. "Tako sem do konca srednje šole ostal na Jančah, kjer sem imel zelo dobro možnost za napredek in sem klubu tudi izjemno hvaležen," še pravi.

"Bili smo odlična ekipa, dosegali odlične rezultate v mlajših kategorijah, v mojem zadnjem letu smo bili med štirimi najboljšimi v državi v mladinski kategoriji," je ponosen.

Na zaključnem turnirju državnega prvenstva za mladince, tik preden je odšel v ZDA, je prejel zanj enega najlepših košarkarskih priznanj. "Razglašen sem bil za najboljšega igralca in najboljšega strelca zaključnega turnirja za mladince." Zaveda se, da tega ne bi bilo brez dobre ekipe: "Zato soigralcem še enkrat hvala!"
Obiskoval je Gimnazijo Bežigrad, ki je znana po dobrem košarkarskem programu. "Tam sem opravljal tudi treninge pred šolo pri Maticu Vidicu, kar mi je bilo v veliko pomoč pri košarkarskem napredku," pravi Matej, ki je popoldneve preživljal na treningih na Jančah.

"Po zabavah nisem hodil veliko, sem pa zmeraj našel čas za prijatelje in socialno življenje," se spominja srednješolskih dni.

Trifunović: "Zelo zanimiv je Matej Kavaš"

Do 18. leta je bil v slovenski reprezentanci, danes pa je še vedno v kontaktu s selektorjem Radom Trifunovićem. "Zelo zanimiv je Matej Kavaš. On igra zelo dobro košarko. Kot igralec mi je zelo všeč. Za junij bi ga kar poklical na zbor, da ga vidimo na treningu, vendar ne vem, ali mu bodo v ZDA dovolili," je Trifunović aprila povedal v enem od intervjujev za Siol.net.

Zaradi poškodbe hrbta je moral zavrniti povabilo na zadnja dva cikla članske reprezentance za kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki sta bila čez poletje. Čez leto se reprezentančnih akcij ne more udeleževati, saj je sezona lige NCAA v polnem teku.

V Seattle se je preselil predvsem zaradi evropskega sloga košarke

Po srednji šoli se je odločil za odhod v ZDA: "Tam lahko igram košarko na visoki ravni in napredujem, obenem pa zaključim tudi študijske obveznosti."
"V Seattle sem se preselil predvsem zaradi njihovega evropskega sloga košarkarske igre, zaradi velikega zanimanja zame s strani trenerskega štaba in tudi zaradi tega, ker je Seattle veliko mesto," pravi Matej. Seattle University je priznana ameriška univerza, kar je bil dodaten plus k njegovi odločitvi.
V mestu Seattle, ki je na severozahodu ZDA, v zvezni državi Washington, sicer ni bil še nikoli. "Sem pa bil v ZDA na turnirju v Miamiju z ekipo gimnazije Bežigrad," pove.

"Moram reči, da na začetku ni bilo lahko"

"Moram reči, da na začetku ni bilo lahko. Zame je bil to popolnoma drug svet. Moral sem se navaditi na drugačen način življenja, navaditi sem se moral na višjo raven košarke. Predvsem glede zahtev po hitrosti," pravi.

Navaditi se je moral tudi na novo hrano, ki jo je prvi teden komaj prebavil, nam je zaupal. "Vse skupaj so olajšali moji soigralci, ki so seveda tudi moji glavni prijatelji, saj smo skupaj praktično 24 ur na dan," pravi.

V veliko pomoč sta mu bila tudi odprtost in prijaznost ljudi ter osebja na univerzi. "Po kakšnih 4 mesecih sem se vsega skupaj navadil in danes lahko rečem, da sem bolj navajen živeti po ameriško kot slovensko."

"Moji bližnji in prijatelji so na nek način pričakovali, da bom šel igrat v ZDA, saj je bila to zmeraj moja želja. Vsi so bili zelo veseli zame, staršem je bilo težko ob odhodu, a danes, ko pridem poleti domov za dober mesec, je vse, kot da se ni nič spremenilo. Še zmeraj se rad družim s starimi prijatelji in preživljam čas z bližnjimi," še pravi.

"Z družino se slišim prek skypa nekajkrat na teden. Na obisk še niso prišli, nameravajo pa priti v bližnji prihodnosti. Sam se vračam domov vsako poletje le za dober mesec, saj moram nazaj na treninge tudi čez poletje," pojasni.

Danes govori skoraj kot Američan

Jezik mu ni nikoli predstavljal prevelike ovire, saj se je angleščine učil že od osnovne šole. "Večji problem je bil, ko sem se moral prilagoditi njihovemu slengu, ki ga je, če nanj nisi navajen, težje razumeti," pravi.

"Od začetka kakšne besede nisem razumel oziroma sem jo razumel napačno, čemur smo se s soigralci velikokrat nasmejali," še pove.

"Mislila je, da sem jo vprašal, ali lahko ona zame opere perilo"

"V prvem tednu po selitvi v ZDA sem se še malo lovil," pove Matej, ki takrat še ni vedel, da je pralni stroj v posebnem sklopu stavbe, v kateri biva. "Zato sem odšel do recepcije in vprašal gospodično, kje lahko operem svoje perilo. Odgovor sem dobil, a je gospodična moje vprašanje nekako narobe razumela," razlaga.

"Mislila je, da sem jo vprašal, če lahko ona zame opere perilo. Kot košarkar na univerzi si seveda izpostavljena tarča tako na univerzi kot v mestu," je povedal.
Tako je v prvih tednih v Seattlu postal poznan kot nekdo, ki prosjači druge, da bi za njega oprali perilo. Kmalu je njegov sloves postal drugačen, saj je že v prvem letu postal novinec leta. "Kakorkoli, na vse skupaj sem se hitro navadil in danes mi ljudje pravijo, da govorim skoraj kot Američan."

"Želja po čevapčičih je v tako oddaljenih krajih toliko večja"

V mestu pozna tudi dva druga Slovenca, s katerima se občasno druži in pokramlja v slovenščini, sicer pa v Seattlu živi tudi nekaj prebivalcev iz nekdanje Jugoslavije. "Predvsem je znana in popularna restavracija, kjer se nekateri tudi srečujejo, Sarajevo Restaurant," pravi Kavaš.
"Nemalokrat jo tudi sam obiščem, saj je želja po čevapčičih in drugih 'domačih' specialitetah v tako oddaljenih krajih toliko večja," priznava. "Drugače pa je naša univerzitetna odbojkarska ekipa znana po tem, da ima veliko igralk iz Hrvaške ali Srbije, saj je njihov pomočnik trenerja Srb. Z igralkami sem dober prijatelj in pogostokrat rečemo tudi kaj 'po domače'," pravi.

"Na srečo je za nas košarkarje praktično za vse poskrbljeno"

Na sploh je perspektivnemu košarkarju všeč tradicionalno ameriško "college" življenje, saj skoraj nihče ne živi doma, tako da se v prostem času veliko družijo. "Življenje v Seattlu je drago, sploh v primerjavi s slovenskimi razmerami," pojasnjuje.

"Na srečo je za nas košarkarje praktično za vse poskrbljeno," pravi Matej, ki ima z univerzo sklenjeno pogodbo o polnem štipendiranju, kar vključuje kritje stroškov hrane, bivanja, dodatke in tako naprej.

"Glede univerz je slabost v ZDA ta, da je študij plačljiv. Cena študija na naši univerzi je okoli 60.000 dolarjev letno, razlaga Matej in nadaljuje: "Mnogi študentje nešportniki si poskušajo dele štipendije priboriti na podlagi zelo dobrih ocen. Praktično vsi med študijem najemajo posojila in se tudi začasno zaposlijo kot študentje."

Zase pravi, da so pogoji tako za študij kot za športno udejstvovanje na res vrhunski ravni. "Vstop v dvorano za trening imamo košarkarji 24 ur na dan, na voljo imamo bazen, ogromen fitnes, fizioterapevtske usluge in podobno."

"Celo na individualnem treningu je prisoten celotni trenerski štab (glavni trener, štirje pomočniki) in še trije podajalci žog. Lahko rečem, da so stvari na ravni vrhunskih klubov, morda na univerzah v nekaterih stvareh celo pretiravajo ali pa ne, kaj vem, vse na vseh ravneh je podrejeno doseganju čim boljših rezultatov," razloži.

"V ZDA se ne more zgoditi, da bi srednješolec pustil šolo in se posvetil le košarki"

Kavaš meni, da je težko primerjati univerze v ZDA in Sloveniji, saj čez lužo vlada popolnoma drugačen sistem, predvsem za športnike. "Kot košarkar v Sloveniji in Evropi praktično ni mogoče igrati na visoki ravni, obenem pa še dokončati študij. V ZDA je usklajevanje športa in šole praktično obveza tako za univerzo kot tudi študenta," pravi.

"Igralci v času srednjega šolanja ne igrajo za klube, obstajajo zgolj srednješolske ekipe oziroma lige in pozneje študentske lige. Ne more se zgoditi, da bi na primer nek srednješolski igralec opustil šolo in se posvetil le košarki."

"Po končani srednji šoli se igralci namesto profesionalnih klubskih pogodb borijo za pridobitev polnih štipendij na čim bolj renominirani univerzi, kjer potem s to univerzo podpišejo pogodbo. Po končani univerzi pa podpišejo profesionalne pogodbe za NBA ali pa evropske klube," pove Matej.

"Včasih so nekateri izjemni talenti odhajali v ligo NBA že iz srednjih šol. Danes pa velja tudi to pravilo, da vsak, ki želi v ligo NBA, mora najprej odigrati vsaj eno leto na univerzi, preden se lahko prijavi na NBA draft," je še dodal.

"Nekateri menijo, da je liga NCAA celo bolj popularna kot NBA"

"Sam sem bil tudi v Sloveniji, vsaj tak občutek sem imel, četudi kot mlajši igralec, spoštovan v košarkarskem okolju. Ko sem prišel v Seattle, sem si to spoštovanje moral prav tako izboriti," pove Kavaš, ki je bil po prvem letu igranja izbran za novinca leta zahodne konference.

"To je bil moj prvi večji korak k ustvarjanju mojega, lahko rečem danes že razpoznavnega imena v ligi NCAA. Na splošno smo košarkarji zelo cenjeni na univerzi, prav tako pa tudi v mestu Seattle. Liga NCAA je po mnenju nekaterih ponekod v ZDA celo bolj popularna kot liga NBA, saj ima v NCAA-ju svojo ekipo skoraj vsako večje mesto," pove.

"Zaradi napornega urnika nimamo veliko časa"

Zaradi napornega urnika košarkarji nimajo veliko časa. Matej se v prostem času druži s soigralci ali pa gleda Netflix. "Nisem član fraternityja, saj nam kot košarkarjem to ni niti dovoljeno. Za žuranje med sezono odkrito rečeno preprosto nimam časa," pravi.

"Potovanja, tekme, treningi in izpolnjevanje šolskih obveznosti zahtevajo svoje. Občasno se s soigralci po koncu sezone udeležimo kakšnih zabav, a tudi to zelo redko, saj imamo tudi takrat naporen urnik s treningi in šolo," pojasni.

S soigralci se dobro razume. "Rekel bi, da smo s soigralci najboljši prijatelji, saj smo skupaj 24 ur na dan. V času mojega igranja je prišlo tudi do menjave celotne uprave - glavnega trenerja in celotnega trenerskega štaba ter tudi direktorja športnega programa. Nov trener je zamenjal celotno ekipo, obdržal le mene in še dva moja soigralca."

"Tudi po lanski sezoni, ki je bila ena bolj uspešnih v zgodovini univerze, je ta isti novi trener zopet zamenjal nekatere igralce, tako da je prišlo kar 8 novih," tako imajo letos zopet skoraj povsem novo ekipo.

"Moram reči, da sem v času mojega bivanja oziroma igranja za Seattle University sklenil mnoga prijateljstva, najboljši prijatelj pa sem ostal s tistimi, s katerimi sem prišel prvo leto na univerzo. Ti so žal sedaj zaradi trenerske zamenjave na drugih univerzah, a sem z njimi še zmeraj redno v stiku," je še povedal Kavaš.

Zaradi poškodbe dobil "redshirt year"

Za dokončanje študija ima na voljo še eno leto, potem pa ima še eno leto dodatnega igranja. Ker se je v prvem letu igranja poškodoval, je dobil tako imenovan "redshirt year", kar mu omogoča dodatno leto igranja v NCAA. V dodatnem letu lahko dela magisterij ali pa se izrecno podredi košarki.

Prioriteta 22-letnika je gotovo čimprejšnja in čim boljša sanacija poškodbe hrbta, saj je v naslednjih nekaj letih njegov cilj igranje profesionalne košarke na najvišji ravni.

SiolNET