Praškemu praznovanju slovenskega kulturnega praznika, ki ga je s kar dvema dogodkoma - knjižnim sejmom in prižiganjem sveč na grobu velikega slavista Matije Murka - začelo slovensko veleposlaništvo, smo se v petek pridružili tudi na Filozofski fakulteti, kjer je Katedra za južnoslovanske in balkanistične študije s slovenskim lektoratom pripravila večer literarnega branja, posvečen spominu na Franceta Prešerna in  nedavno preminulega Aleša Debeljaka.

Na dogodku se nas je zbralo dvajset predstavnikov različnih generacij, poklicnih profilov in vsaj treh narodnosti, s pozdravi in zagotovili, da so v duhu z nami,  pa se nas je spomnilo tudi še kar nekaj prijateljev in študentov na poizpitnih počitnicah.

Srečanje je s kratko predstavitvijo življenja in dela obeh pesnikov odprla njegova pobudnica, predstojnica naše katedre doc. Alenka Jensterle-Doležal. V besedah, ki jih je namenila Alešu Debeljaku, ni umanjkal niti osebni spomin na njuna skupna študijska leta na ljubljanski filozofiji. Sledilo je branje Prešernovih in Debeljakovih pesniških (in nekaj obpesniških) besedil po prostem izboru udeležencev, dopolnjeno z nekaj avtorskimi pesmimi navzočih pesnikov. Svoje najljubše ali najmočneje doživete Prešernove in/ali Debeljakove pesmi smo se trudili dostojno predstaviti že navedena gospa predstojnica, ljubljansko-praški doktorand (in soorganizator srečanja) Aljaž Koprivnikar, praški Slovenec pesnik Aljaž Polič, študentka Kateřina Honsová, pisec tega poročila, pesnica na obisku Katja Gorečan, filozof in profesor etike na univerzi v slovaški Nitri Roman Králik, g. Peter Kuhar, ki je z nami delil tudi nekaj svojih spominov in pogledov na prezgodaj umrlo veliko osebnost sodobnega slovenskega literarnega in intelektualnega sveta, in z nekaj obsežnejšim izborom svojih lastnih prevodov Debeljakovih pesmi Lenka Kuhar-Daňhelová. Svoj prevod – Debeljakovega eseja »Literarna republika« - je poslal tudi pardubiški kolega Aleš Kozár, prebrala pa ga je domača slovenistka Hana Mžourková. Jensterle-Doležalova, Koprivnikar in Polič so se pesnikoma poklonili tudi z nekaj lastnimi pesmimi.

Aleš Debeljak je pred 25 leti v zapisu »Telesni kriterij poezije« povedal: »Jaz pa trmasto verjamem, da dobra pesem, ki ima /…/ eksistencialno pokritje, pripoveduje o svetu tako, kakor je bil in bo, onstran trenutnih zgodovinskih strujanj; pripoveduje o svetu na usoden in zavezujoč način.« Petkov večer je kljub nepoetičnosti časa, v katerem živimo, naša srca vsaj za nekaj časa spet napolnil z dobro mero literaturi lastnega prepleta prodornih misli, iskrenih izpovedi, iskanja dobrega in etičnega ter lepote pesniške govorice.

Avtor: Andrej Šurla, učitelj/lektor slovenščine na Katedri za južnoslovanske in balkanistične študije Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi