Medtem ko so se najboljši plavalci stare celine v Glasgowu na Škotskem potili na evropskem plavalnem prvenstvu, je Anže Tavčar, slovenski rekorder na 100 metrov prosto in udeleženec olimpijskih iger v Riu de Janeiru, v ZDA zakorakal v novo študijsko poglavje. Po dokončanem podiplomskem študiju biologije, ki ga je uspešno združeval s plavalno kariero, za izjemne dosežke na obeh področjih je pridobil je tudi posebno štipendijo, začenja podiplomski študij stomatologije. Zaradi zahtevnosti programa bo časa za plavanje vse manj.

Slovenski plavalec Anže Tavčar, udeleženec olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016, na univerzi Louisville v ZDA začenja podiplomski študij stomatologije. Foto: osebni arhiv

V ZDA živite že pet let. Kako se kot Slovenec počutite v tamkajšnji družbi?

Zelo dobro, povsem so me sprejeli. Na začetku sem imel sicer precej naglasa, poleg tega nisem imel tako bogatega besedišča, zdaj, po petih letih, pa mnogi sploh ne opazijo, da nisem Američan. Kar pa zadeva samo družbo – v plavalni ekipi nas je bilo pet, šest tujcev, drugi pa Američani in vsi so me res zelo lepo sprejeli. V šoli je tujcev precej več, sicer pa je v Ameriki na nek način tako ali tako vsak tujec.

V času najinega pogovora v Glasgowu na Škotskem poteka evropsko prvenstvo v plavanju. Leta 2016 ste v Londonu v vaši paradni disciplini 100 metrov prosto zasedli odlično 9. mesto, zdaj vas ni zraven. Kako je prvenstvo spremljati od daleč?

Če povem po pravici, dogajanja niti ne spremljam. Mislim, da bi bil preveč žalosten, ker me ni zraven. Dejstvo je, da sem zaradi študija plavanje moral postaviti na stranski tir …

Ste že sprejeli odločitev glede nadaljevanja vaše športne poti? Menda je usklajevanje študija in športa na podiplomski ravni bolj kot ne nemogoče.

Res je, plavanja na tako visoki ravni kot zdaj ne bom mogel nadaljevati. Tega se zavedam. Še vedno pa bo čas za rekreativno plavanje in še vedno upam, da bom lahko nastopil na kakšni slovenski tekmi, rad plavam in rad tekmujem, vem pa, da to za nastop na evropskem ali svetovnem prvenstvu zagotovo ne bo dovolj. Do zdaj sem treniral po dve uri zjutraj, dve uri popoldne v vodi, vmes sem obiskal še fitnes … Kaj naj rečem, odločitev je res težka. Dejstvo je, da obojega na vrhunski ravni ni mogoče vzdrževati, in tokrat se je moja tehtnica nagnila na stran podiplomskega študija. Počasi se poskušam sprijazniti s tem, da se moja plavalna kariera bliža koncu. Počakal bom do konca študija, do takrat pa je še dolga pot …

Koliko let študija je še pred vami?

Še štiri leta do doktorata.

Kako gledate na svojo odločitev za selitev v ZDA? Selektor slovenske plavalne reprezentance Gorazd Podržavnik je dokaj kritičen do odhajanja v tujino, češ, da slovenski plavalci tam zaradi drugačnega načina dela, ki ne poudarja individualnega pristopa, ampak stavi na skupinskega, v Slovenijo prihajajo slabše pripravljeni. Ste zaradi študija žrtvovali plavanje?

Ne. Res je, da se nekateri za študij v ZDA odločijo samo zato, da gredo, morda na nekaterih univerzah ni dovolj poudarka na plavanju, in se v Slovenijo posledično vračajo slabše pripravljeni. Moja izkušnja je drugačna. Odločil sem se za dobro univerzo, ki tudi v plavalnem delu spada v vrh, v moji ekipi so bili odlični plavalci, tudi dobitniki zlatih olimpijskih medalj in v Slovenijo sem se vedno vračal bolje pripravljen, kot sem bil pred odhodom. Odločitve za študij v ZDA nisem nikoli obžaloval. V Sloveniji nikjer ne bi bil deležen takšne fleksibilnosti glede usklajevanja študija in športa, kot sem je bil v ZDA.

Kako naporni so vaši dnevi? Menda redno vstajate pred peto uro zjutraj …

V Sloveniji je bil jutranji trening opcijski, v ZDA je bil obvezen. To pomeni, da sem zadnja štiri leta vstajal okrog 4.45, nekaj malega pojedel, se odpravil na trening, ki je običajno trajal dve uri. Potem sem spet nekaj pojedel in se okrog 9. ure odpravil na predavanja, ki so trajala nekje do 14. ure. Ob 14.45 me je spet čakal trening, ki je trajal do 17. ure. Sledila je večerja z ekipo in nato učenje do 22. ure. Na začetku je bil to zame šok, saj nisem bil vajen take intenzivnosti treningov, a sem se v dveh, treh mesecih navadil tempa. Zdaj je vsakdan nekoliko drugačen. Predavanj je veliko več kot prej. Pri nas je sistem vrednotenja po kreditnih urah, in če sem jih imel na dodiplomskem študiju 15, jih imam zdaj 23 in pol, kar je skoraj še enkrat več. Poleg tega imamo še laboratorijske vaje … Na faksu sem vsak dan od 8. do 17. ure z enournim odmorom za kosilo. To pomeni, da za treninge nimam časa. Zvečer me namreč čaka še obnavljanje snovi. Razmišljam, da bi zjutraj skočil še na trening, bomo videli.

Ameriško univerzitetno športno združenje (NCAA) vam je zaradi izjemnih športnih in študijskih dosežkov podelila štipendijo v višini 7500 dolarjev. Koliko vam bo to v pomoč pri plačevanju šolnine, kako visoka pravzaprav je?

Študij zobozdravstva je v ZDA med najdražjimi. Na leto stane približno 80 tisoč dolarjev, kar nanese od 400 do 450 tisoč dolarjev za štiri leta. To se mogoče sliši noro, vendar sem izračunal, da je to pametna odločitev. Zobozdravstvena dejavnost je tretja najbolje plačana služba v ZDA ta trenutek in za ljudi moje generacije ena najboljših poklicnih odločitev. Kar pa zadeva štipendijo: 7500 dolarjev ni veliko, je pa nekaj.

Boste preostali del stroškov krili sami? Boste vzeli kredit tako kot večina ameriških študentov?

Tako je, vendar glede tega nisem zaskrbljen. Če bo šlo vse po načrtu in če študij končam, mislim, da ne bom imel težav pri odplačevanju študentskega dolga.

Predvidevam, da svojo prihodnost vidite v ZDA?

Da. Tudi če se vrnem v Slovenijo, bom ta kredit zelo težko odplačal. Poleg tega imam v ZDA vse - dekle, prijatelje, družbo … in že pred odločitvijo za podiplomski študij sem se odločil, da bom ostal v ZDA. Mislim, da me tukaj čaka precej več priložnosti. Še vedno pa se vsako leto vračam v Slovenijo.

Na zidu vaše sobe visi slovenska zastava …

Da, ko se selim, se zastava seli z menoj.

Kako v ZDA negujete svoje slovenstvo? Je v vaši bližini še kak Slovenec?

Na prejšnji fakulteti sem bil edini Slovenec, na tej pa mislim, da študira tudi Nastja Govejšek, a mislim, da v ZDA pripotuje pozneje, konec avgusta, ko se ji začne študij.

Kaj najbolj pogrešate v ZDA?

Predvsem dobro hrano. Tukaj se človek res težko zdravo prehranjuje. Kuham si sicer sam, a težko je priti že do kakovostnih sestavin. Kadar sem v Sloveniji, komaj čakam na mamino kuhinjo. Pogrešam krvavice, pečenice, zelje, ajdovo kašo, …

Kaj pa kruh?

Tudi to je težava, skoraj v vse vrste kruha dodajajo sladkor, a sem našel vrsto, ki je brez sladkorja.

Omenili ste, da plavanja sicer ne spremljate kaj dosti, kaj pa stanje slovenskega plavanja?

Niti ne, spremljam pa dosežke prijatelja Martina Baua. Na tekmovanjih in pripravah sva bila vedno cimra, še vedno sva dobra prijatelja in o njegovih dosežkih sem na tekočem.

SiolNET