Društvo Slovenski zvon iz Krefelda, ki je med najbolj aktivnimi slovenskimi društvi v Severnem Porenju, je tudi letos organiziralo za člane in prijatelje društva potovanje po Sloveniji. Na poti smo bili od 7. do 14. septembra.

Nastanjeni smo bili v hotelu Admiral v Kozini ob slovensko-italijanski meji, od koder smo se po zajtrku vsak dan podali z udobnim avtobusom in nemško govorečo vodičko po prelepi Sloveniji. Najprej nas je pot vodila do slovenske obale, kjer smo si ogledali Koper, Sečoveljske soline, Portorož, Piran in Izolo. Bilo pa je tudi dovolj časa, da smo se lahko okopali v toplem Jadranskem morju v zalivu San Simon.

Ogled Škocijanske jame je bil naš cilj naslednjega dne. Očarani nad lepotami te kraške jame, ki je od leta 1986 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, smo nadaljevali pot med kraškimi vasicami do kmetije Mahničv Grahovem Brdu ter napolnili želodce s pravim kraškim pršutom in drugimi dobrotami Krasa, vmes pa jih zalivali z “zdravilnim” teranom, pridelanim iz grozdja, ki raste in zori na rdeči kraški zemlji (terra rossa). Izletniški dan smo zaključili z ogledom slikovitega mesteca Štanjel, ki je eno najstarejših naselij na Krasu, od koder je prekrasen pogled po celotni kraški pokrajini.

Sobotni dan smo na povabilo zbora Vinogradniskega pevskega zbora in Vaških pevcev iz Šentruperta na Dolenjskem preživeli v Beli krajini, kjer so nam pripravili nepozabno lep dan. Vstopna točka v Belo krajino je bila Jugorje, kjer nas je z dobrodošlim napitkom "karampampuli" pogostilo poznano gostišče Peter Badovinac. Po okusni opoldanski malici smo nadaljevali pot preko Metlike v vas Adlešiči, kjer smo si v delavnici Nade Cvitkovičogledali tkanje belokranjskega platna in izdelovanje pisanic. Ustavili smo se tudi v vasi Otok, kjer je bilo med drugo svetovno vojno partizansko letališče in kjer stoji letalo DC 3, imenovano dakota, ki je leta 1944 iz osvobojene Bele krajine prevažalo ranjence v zavetniške bolnice v Italijo, partizanom pa dovažalo vojaške potrebščine.
Zelo zanimiv, toda žal časovno omejen, je bil ogled Krajinskega parka v Pustem Gradcu, kjer smo zvedeli veliko zanimivega o reki Lahinji in pomembnih arheoloških najdiščih, saj je bila tamkajšnja pokrajina poseljena že v prazgodovini. Na vrhu okljuka nad reko Lahinjo stoji cerkvica vseh svetnikov, ki nosi letnico 1638 in na katero se je neznan zidar podpisal na zunanjem zidu cerkve z odtisom desnice. Veliko pozornost je pritegnilo tudi obratovanje Klepčevega mlina in žage venecijanke, saj obe poganja isti vodni tok. Bogato večerjo ter prijetno druženje smo imeli v Župančičevem hramu v Dragatušu, kjer je odraščal velik slovenski pesnik Oton Župančič. Zapela sta oba gostiteljska zbora iz Šentruperta, nekaj pesmi tudi skupaj z nemškimi pevci, saj je bil z nami del moškega zbora "Eintracht" Willich-Schiefbahn. Večer, ki smo ga zaključili v poznih polnočnih urah, so nam popestrili še tamburaši iz Adlešičev. Nedeljski popoldan smo preživeli v Lipici, najstarejši kobilarni na svetu, ustanovljeni leta 1580, in uživali ob predstavi lipicancev lipiške šole klasičnega jahanja.

V ponedeljek smo si ogledali eno najmanjših in najbolj skrivnostnih jezer, Divje jezero pri Idriji. Sprehodili pa smo se tudi po Idriji in občudovali spetne prste klekljarice, ki nam je v živo predstavila izdelavo idrijskih čipk. Pot smo nadaljevali v Most na Soči, kjer nas je čakala turistična ladja Lucija in popeljala po smaragdno zeleni reki Soči. Ob povratku v hotel, smo se ustavili še v Goriških Brdih in stopili v vasi Gonjače na razgledni stolp, od koder je čudovit razgled po vinorodnih gričih, ki jih nekateri imenujejo kar slovenska Toscana. Z ogledom vasice Šmartno v Brdih, katere pisne omembe segajo že v 14. stoletje, smo zaključili ponedeljkov izlet.
Predzadnji dan našega potovanja smo se odpeljali v Benetke in se prebijali skupaj z množico dugih turistov do znamenitosti, ki jih v tem mestu ne manjka. Na koncu pa smo enoglasno ugotovili, da na svetu ni takšnega zemeljskega raja, kot je naša sLOVEnija.

Vir in foto: Društvo Slovenski zvon iz Krefelda