Grajski park v Radovljici se je v soboto spremenil v živahno prizorišče objemov, smeha in solza. Postal je stičišče številnih slovenskih narečij, pomešanih s tujimi jeziki, v katerih se v uradnem življenju sporazumevajo Slovenci po svetu.

Čeprav je vrnitev v domovino, pa naj bo to posameznikova ali pa tista, iz katere so izhajali njegovi predniki, vesel dogodek, privabi na dan tudi solze. Tako so se tudi oči Branke Šega Stojković iz Srbije že po krajšem klepetu (ne)pričakovano orosile. »Ko pridem v Slovenijo, se vsakič najprej spomnim očeta,« priznava. Bil je iz Kočevja. »Oče je bil reven. Prišel je v Niš v vojsko, ostal pa je zaradi ljubezni. Vsako leto nas je odpeljal v Slovenijo,« ponosno pove in doda, da na srečanju Dobrodošli doma, ki je v soboto popoldne potekalo v Radovljici, nastopa s pevskim nastopom Društva slovensko-srbskega prijateljstva Zdravica iz Niša.

Minister Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik je pojasnil, da so se organizatorji srečanja za Radovljico odločili, ker je zaradi bližine letališča, avtoceste in železnice logistično ustrezna. Ena od pomembnih prednosti je tudi bližina krajev, ki so za Slovence doma in po svetu zanimivi, na primer versko svetišče Brezje, Bled, Bohinj in Kropa in seveda mesto Radovljica, ki je kot zgodovinsko mesto zanimivo predvsem za tiste izseljence, ki bodo prišli od daleč.

Doživetij za devet številk časopisa

Z zgodbami, kaj vse so si ta dan že ogledali v okolici Radovljice, so nas sogovorniki na srečanju kar zasuli. Zanimivih krajev je v domovini polno, iz izkušenj ve Ivica Monahon, ki živi v majhnem kraju v Južni Karolini v Združenih državah Amerike (ZDA). Rodila se je sicer v Sloveniji, a se je njena družina preselila najprej v Avstrijo, nato pa v ZDA, kjer živi od svojega 12. leta. Ko sta na obisk v njeno domovino pred časom prišla z možem Joejem, ki ima irske korenine, sta se pridružila skupini na devetdnevnem raziskovanju Slovenije.

»Ker je vodička povedala toliko zanimivosti, sem si jih zapisovala, saj sem se bala, da jih bom pozabila. To si je zapomnila ena od sopotnic, učiteljica, ki je predlagala, naj zapiske spremenim v članek za slovensko-ameriški časopis Slovenian American Times, ki izhaja enkrat mesečno. Sprva sem se obotavljala, potem pa začela pisati. Moji članki o doživetjih v Sloveniji so izhajali kar devet mesecev in tamkajšnji Slovenci so mi govorili, da vsako nadaljevanje komaj čakajo,« se spominja.

Ivičina sorodnica Mihaela Trček z Vira pri Domžalah, ki je tokrat njuna gostiteljica, je sorodnikov vedno vesela. »Zelo težko jih pričakujem. Čutim pa tudi posebno odgovornost, da ju peljem tja, kjer jima bo všeč, in da ju pustim tudi malo sama,« priznava. Tudi sama opaža, da so se razmere spremenile. »Včasih, ko so prihajali Amerikanci, kot jim rečemo, so z letališča zvenele harmonike, bila je prava slovenska zabava, zdaj pa vse poteka na bolj osebni ravni,« opaža.

Za vedno nazaj v domovino?

Nekatere družinske zgodbe, ki so se začele v Sloveniji, se po nekaj generacijah v domovini spet nadaljujejo, nas je opozorila Marija Petković. Rodila se je v Banjaluki, kjer živi, starši pa so bili iz Idrijskih Krnic in so v Bosno prišli med obema vojnama. Dejavna je v Društvu Slovencev Triglav, ki na leto pripravi čez 50 projektov, slovenščine pa se pri jih uči več kot 110 šolarjev. Slovenski jezik in kulturo je tako podrobno spoznavala tudi njena hči Jana Petković, ki se je na študij arhitekture podala v Ljubljano. »Da sem ostala v Sloveniji, so krivi ekonomski razlogi, dobila sem delo v biroju, kakršnega bi težko našla v domačem okolju,« pripoveduje v brezhibni knjižni slovenščini, ki ji nikoli ni delala težav. »Samo govoriti je treba,« nas pouči.

O vrnitvi v domovino, ko si bo po delu v gradbeništvu prislužila pokoj, razmišlja tudi Ljubica Postružin, ki živi v Avstraliji. »O tem že dolgo sanjam. Zrasla sem v Grosuplju, zdaj pa že 37 let živim v Melbournu. Tja sem šla najprej na obisk k sestri, tam sem spoznala moža, Štajerca, poročila sva se in ostala tam.« Življenje in delo v tujini ji je zagotovilo odprtost, v duhu katere sta vzgajala tudi hčerko, ki se zdaj prav tako seli po svetu. »Mladi v Sloveniji bi morali pogosteje v tujino,« je prepričana. »Opažam, da so postali nekoliko leni in ne vedo, kaj morajo sami narediti za lepo življenje. Pričakujejo, da jim bodo vse priskrbeli starši,« opozarja na razmere, ki jih z oddaljene Avstralije vidi drugače kot ljudje v Sloveniji.

Srečanja so začeli ameriški Slovenci

Srečanje v moji deželi je bila vedno prireditev, namenjena Slovencem iz zamejstva, sveta in domovine. Je najstarejše izseljensko srečanje, ki se vsako leto odvija prvo nedeljo v juliju. Prireditev je nastala leta 1956 na pobudo ameriških Slovencev, ki so v času svojega obiska v Sloveniji želeli proslavljati ameriški dan neodvisnosti. Obrnili so se na Slovensko izseljensko matico s prošnjo, da jim to omogoči. V začetku so srečanja imenovali pikniki, ki so doživeli velik odziv. Prerasli so v srečanje vseh izseljencev. Slovenska izseljenska matica je leta 1989 piknik preimenovala v Srečanje v moji deželi in začela nanj, poleg izseljencev, vabiti Slovence v zamejstvu, domovini in na začasnem delu v tujini. Prireditvi so dodali še kulturni in etnološki predznak ter jo selili po različnih krajih po Sloveniji. Leta 2011 je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu začel organizacijo prireditve Dobrodošli doma po vzoru Srečanja v moji deželi. Letos so organizacijo srečanja prvič prevzele štiri nevladne organizacije, ki sodelujejo s Slovenci v zamejstvu in po svetu: Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Izseljensko društvo Slovenija v svetu in Rafaelova družba.

Petra Mlakar,

Dnevnik