Špela Buh Zupančič z družino živi na plaži, res na plaži, vsega 150 metrov od morja. Živijo v ribiški vasici Famara na otoku Lanzarote na Kanarskih otokih.

Otroka hodita v majhno podružnično šolo, večino prostega časa pa preživita kje drugje kot na plaži. Preden pa je družina zaživela na tej plaži, jih je pot vodila na neko drugo otočje, Zelenortske otoke.

Ko je Špela končala študij v Ljubljani, je spoznala svojega bodočega moža Tonija, ki je ravno dobil ponudbo, da bi na Zelenortskih otokih vodil športni center. Špela se je morala odločiti, ali bo šla z njim ali ne. Seveda je šla. Pravzaprav se je odločila, da bo na Zelenortskih otokih pisala magisterij prav iz turistične ponudbe teh otokov. Na Kapverdskih otokih, kot jih tudi imenujemo, sta bivala tri leta.

»Ko sva prišla, so bili še zelo nerazviti,« jih opisuje Špela. Na otoku Boavista, kjer sta živela, ni bilo bolnišnice, šole, še letališče je bilo tako, da so, preden je pristalo letalo, malce pometli stezo in spodili koze. »Če pa je pihala calima, veter, ki je iz Afrike prinašal saharski pesek, letala sploh niso mogla pristajati in je bil otok tudi po teden dni odrezan od sveta, razen če si šel z ladjo. Enkrat samkrat sem šla in vsi so bruhali,« se je zasmejala.

Calina je precej slaven veter, ki piha tudi na Kanarskih otokih. Ker prinaša pesek, je dober za ohranjanje peščenih plaž, a ni prijeten, saj je vroč in je zaradi njega ozračje megleno. »Kadar piha, ovenijo vse rože,« pojasni Špela. Edino, za kar je dober, je deskanje.

Zelo afriški Zelenortski otoki

Če zdaj primerja kulturo Kanarskih in Zelenortskih otokov, se ji zdi slednja veliko bolj počasna in otoška. »Tam si šel lahko petkrat ali šestkrat v trgovino po kartico za telefon in vedno so ti rekli, da bo jutri, pa seveda ni bila. Vedno so rekli, da bo že prišla. Kot Evropejka sem se morala prestaviti v zen stanje, da se nisem jezila.«

Poleg tega se ji zdijo Zelenortski otoki tudi bolj afriški. »Ob vaseh so vedno tudi favele, barakarska naselja priseljencev iz Afrike. Senegalci in nasploh ljudje iz osrednje Afrike so prepričani, da je tam, kjer je turizem, boljše življenje, zato množično prihajajo na otoke v iskanju dela. Denar seveda pošiljajo domov, sami pa živijo v revščini,« je opisala.

V treh letih, kolikor sta bila tam, se je začel razvijati turizem. Zgra dili so letališče, malo po tem so zgradili letovišča in uničili najlepše plaže. Trajnostni turizem, ki ga je raziskovala Špela, jim sploh ni blizu.

Na Lanzarotu, kjer živijo sedaj, pa vse načrtujejo trajnostno. In to že nekaj desetletij. »Več kot polovica otoka je naravni park Timanfaya, zaščiten kot Unescova dediščina od leta 1986. Poleg tega je na otoku živel zelo zanimiv človek, slikar César Manrique, ki je v preteklih desetletjih določal, kako se bo otok razvijal. Zato so določili tri cone, kjer bodo hoteli, vse drugo pa je ostala trajnostna tradicionalna pokrajina z belimi hišami, ki imajo zelene oziroma modre naoknice, odvisno od tega, ali stojijo ob morju ali v notranjosti,« je svoj otok opisovala Špela.

Sicer je Lanzarote vulkanski otok in kot pravi, je del pokrajine, kot bi prišel na Luno. Ta del je celo tako močno zaščiten, da je po vulkanski površini prepovedano hoditi, da ne bi uničili majhnih rastlin. Čeprav se zdi na prvi pogled Lanzarote suh in negostoljuben otok, še zdaleč ni tako. Je tudi rodoviten. Domačini so se domislili prefinjenega načina, kako ohraniti vlago.

»Na zemljo nadrobijo vulkanski pesek, ki zadržuje vlago in tako veter ne odnaša zemlje. Tudi vinsko trto sadijo tako, da je vsaka trta v svoji jami, da je skrita pred vetrom, v jami pa se zvečer nabira kondenz,« je razložila sicer tudi na Lanzarotu navdušena vrtnarka, ki na svojem vrtu goji med drugim ananas in kavo.

Sosed bivši španski premier

Na otoku so ohranili veliko tradicionalnega, vključno s hišami, ki so tradicionalno kvadratne z notranjem dvoriščem. Le njihova je okrogla. A zato, ker je norveška. »V osemdesetih letih so štirje norveški zdravniki naredili projekt Island homes in zgradili 180 polkrožnih bungalovov z drugo polovico kroga kot teraso. Za to so dobili subvencijo norveške vlade, saj so ljudi spodbujali, da bi imeli poletno rezidenco na soncu,« je razložila.

Sedaj v bungalovih sicer ne živi le norveška skupnost, nekaj pa jih je še. So pa med njihovimi sosedi tudi zvezdniki, recimo nekoč zelo slavna nemška pevka Nena ima tam hišo, njihov neposredni sosed pa je bivši španski premier José Zapatero. »Nismo se še spoznali, velikokrat pa ga vidimo, ko teče na plaži. Smo pa na ti z vsemi njegovimi varnostniki,« se je zasmejala Špela.

Špela je z družino na Lanzarote prišla skoraj po naključju. Ko je bila pred petimi leti na porodniškem dopustu, so se odločili, da bi šli z majhnim kombijem čez zimo na Kanarske otoke. »Lanzarote je prvi otok, kjer pristane trajekt iz španskega Cadiza. Izkrcali smo se, brez načrtov – in smo ostali,« je dejala.

Lanzarote je sicer gol in suh vulkanski otok s 365 dnevi sonca na leto s klimo večne pomladi. Idealno za turizem. Špela in Toni imata šolo deskanja in v njej so učenci z vsega sveta. »Večina turistov sicer pride v letovišča in tam tudi ostanejo,« razloži Špela, ki je eno leto delala v takem resortu kot tista, ki je reševala pritožbe gostov, a ji je to kmalu presedlo.

Med gosti je bilo največ Angležev in v hotelu so imeli nekoga zadolženega le za to, da je turiste, medtem ko so ležali na ležalniku ob bazenu, opominjal, naj se obračajo in mažejo s kremo. »K nam pa pridejo tisti obiskovalci, ki želijo nekaj doživeti, videti otok,« je opisala goste, ki prihajajo k njim v deskarsko in kajtarsko šolo, ob kateri imata postavljeno tudi jurto, če želijo prespati in uživati popolno življenje na plaži.

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik