Ob robu polemik, ki spremljajo koroško "ustavo" - Dokument je od leta 1963 doživel kar nekaj sprememb, a nikoli v korist manjšin

V teh dneh se v Sloveniji, Avstriji in tudi pri nas precej piše in govori o polemiki, ki spremlja težavno rojevanje novega statuta avstrijske Koroške. V središču pozornosti in polemik je slovenščina, nekateri bi jo najraje kar prezrli, drugi pa le bežno omenjali v odnosu z nemščino, sicer uradnim koroškim jezikom. Ob tem se samoumevno poraja primerjava z statutom Furlanije-Julijske krajine, ki sploh ne omenja Slovencev, kaj šele slovenščino. Jezikovne skupnosti so bežno in zelo splošno omenjene le v tretjem členu, ki določa, da je v deželi priznana enakopravnost vsem državljanom, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, ter s tem zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.

Deželni statut je od odobritve leta 1963 doživel kar nekaj sprememb in dopolnil, v teh 54 letih pa so propadli vsi poskusi, da bi v »ustavi« FJK bili izrecno omenjeni Slovenci, Furlani in Nemci. Parlament je zadnjič spremenil statut lansko leto, ko so iz njega na osnovi deželnega zakona črtali pokrajine. Pri tej zadnji spremembi, če se ne motimo, se v senatu in v poslanski zbornici sploh ni pojavil predlog po omembi Slovencev ter še dveh priznanih jezikovnih skupin. S tem sta italijanski parlament in Furlanija-Julijska krajini spet zamudili priložnost za posodobitev deželnega statuta. Takšna priložnost, če se sploh bo, se bo znova pojavila čez leta oziroma desetletja.

Nobena deželna vlada (niti tiste, ki so jo vodile Slovencem naklonjene) se ni potrudila, da bi statut FJK vsaj bežno in načelno približali statutoma Doline Aoste in Tridentinske-Južne Tirolske. Še najbližje temu je bila uprava (2003-2008), ki ji je predsedoval Riccardo Illy. Nekdanji župan Trsta je tudi v polemiki z vplivnimi krogi tržaške levice zagovarjal stališče, da je FJK postala avtonomna dežela predvsem zaradi navzočnosti slovenske manjšine. Illy se je pri tem skliceval na zapisnike ustavodajne skupščine in t.i. »komisije 101 članov« (vodil jo je Meuccio Ruini), obenem tudi na stališča uglednih pravnikov, kot je bil npr. Alessandro Pizzorusso. Za razliko od Illyja so mnogi še danes prepričani, da je FJK avtonomna dežela, ker je po drugi vojni izgubila Istro. Od usmeritve ustavodajne skupščine do odobritve statuta leta 1963 je minilo skoraj 20 let. Vodilna Krščanska demokracija se je dolgo obotavljala kaj narediti in se »skrivala« za nasprotovanjem neofašistične MSI, ki je s parlamentarno obstrukcijo zavirala rojstvo nove avtonomne dežele.

To je zgodovina, ki pa nikakor ne opravičuje vse zamujene priložnosti s statutom FJK. Slovenska kulturno-gospodarska zveza je izdelala šestnajst predlogov slovenskih predstavnikov za nov deželni statut. Zadnji predlog SKGZ se je glasil: v skladu z načeli pravkar sprejete ustavne pogodbe Evropske unije naj bo statut FJK sestavljen in objavljen v italijanščini, slovenščini, furlanščini in nemščini. Tej objavi je lahko dodano določilo, da v primeru netočnosti prevladuje italijansko besedilo. S tako objavo Dežela priznava enako dostojanstvo vseh jezikov, ki so avtohtono navzoči na njenem ozemlju. SKGZ je te predloge objavila po konvenciji izvoljenih slovenskih javnih upraviteljev 14. julija 2004.

Sandor Tence,

Primorski dnevnik