Tadeja Golob, arhitektka, ki živi v Avstraliji: Med Božički v kratkih hlačah


Avtor: U.S. Datum: 1502 dni nazaj.


Tadeja Golob se še ni navadila, da lahko božič praznuje na plaži. »Res je čudno videti okrašena božična drevesa zraven palm,« se je zasmejala. Še bolj čudno je, da je v Avstraliji za božič poletje, vsa dekoracija pa je vezana na zimo: »No, včasih se Božički oblečejo v kratke hlače.« Mogoče pa ima arhitekta iz Štajerske, ki živi v Sydneyju, prav zaradi božiča v tem obdobju leta največ domotožja, vendar ga poletje umili.

Tadeja Golob. Foto: osebni arhiv

V Sydney je prišla po naključju. Po diplomi iz arhitekture je začela iskati službo. »Vemo, kako je bilo z arhitekturo v Sloveniji po recesiji, zato sem pričakovala, da bom morala delo iskati v tujini,« je priznala. Vedela je tudi, da si za prvo službo ne želi espeja, saj je prepričana, da se tako ne bi ničesar naučila in v ničemer ne bi napredovala. Za predstavnike njene generacije je tako ali tako skoraj samoumevno, da si delo iščejo tudi v tujini. Nekaj mesecev je delala pripravništvo na Norveškem, nato je prijave za službo pošiljala bolj ali manj po Evropi. »Potem sem videla oglas za delo v biroju Grimshaw Architects v Sydneyju. Mislila sem si, da tako ali tako ne bom izbrana, a sem prošnjo vseeno poslala,« se spominja.

Pestro delo v slavnem biroju

Ta arhitekturni biro je ustanovil sloviti britanski arhitekt Nicholas Grimshaw, ki je v svetu najbolj znan po kupolastih strukturah tropskega parka Eden v Cornwallu. Čeprav ni upala na uspeh, je bila Tadeja izbrana za drugi krog, pogovor za službo je opravila kar po skypu, dobila je še praktično nalogo, jo izpolnila in vzeli so jo v službo. »Ko so mi rekli, da sem sprejeta in ali pridem v službo, sem si mislila, da bom pač šla, saj bi bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo, da bi se morala vrniti domov,« je razmišljala tako, kot razmišlja večina mlade generacije. Ko pa je prišel dan odhoda, je bila polna pozitivnega in negativnega vznemirjenja. Nikoli ni bila v Avstraliji. V Sydneyju ni poznala nikogar. Vedela je le, da ima prvi dan službe v ponedeljek, prispela pa je štiri dni prej. Stanovanje si je uredila po spletu. Tudi z dekleti, pri katerih je najela svoje prvo stanovanje, se je vse dogovorila po skypu. In potem je neki četrtek prišla v Avstralijo, se v petek prvič odpravila v pisarne biroja ter takrat prvič videla slavno opero, tako značilen arhitekturni znak Sydneyja, kot je Eifflov stolp za Pariz. Tedaj je težko verjela, da jo res vidi. Zdaj se vsak dan pelje mimo, saj se v službo vozi s trajektom prav čez sloviti zaliv pristanišča v Sydneyju, mimo opere in mostu. Tudi s tem, da v mestu ni poznala nikogar, ni imela dolgo težav: Avstralci se ji zdijo zelo odprti, radi navezujejo stike.

Dela v biroju si sicer ni predstavljala tako, kot ga opravlja zdaj: »Najprej sem se morala izjemno veliko naučiti, ker nikoli prej nisem delala pri vizualizaciji projektov. Spoznala sem tudi, da je delo v biroju odvisno od projektov: ko so projekti, se dela veliko, kadar jih ni, je zatišje.« Ker pa je zaposlena v mednarodnem biroju, je do zdaj sodelovala pri izjemno velikem spektru različnih projektov od nove metrojske povezave v Sydneyju do projektov, ki jih vodita londonska in losangeleška pisarna. Se pravi, dela za skoraj ves svet.

Plaža, igrišče za odrasle

Sydney se v zadnjem letu izjemno arhitekturno razvija. Prepričana je, da mesto čez deset let ne bo več prepoznavno: »Gradi se tako v poslovnem centru mesta kot v predmestjih. Vzrok za pospešeno gradnjo je vpliv azijskega trga, saj so investitorji predvsem Kitajci. Po drugi strani so v zadnjem letu v Avstraliji močno omejili priseljevanje. Delovne vizume recimo ni več mogoče dobiti za štiri leta, temveč le še za dve leti, zaradi česar se manj ljudi odloči za selitev v Avstralijo.«

Ker se mesto nezadržno širi, so draga tudi stanovanja za najem. Res pa je, da so minimalni stanovanjski stroški, saj ni gretja, ker so zime sončne in za naše razmere precej tople. Cena stanovanja je odvisna predvsem od lokacije. Tadeja ima srečo: s sostanovalko sta ugodno stanovanje našli na polotoku, tako da ima na eni strani do plaže 150, na drugi pa tristo metrov. »Plažo si lahko izbiram glede na to, iz katere strani piha veter in na kateri strani je še sonce,« se zasmeji.

Plažo uporablja pogosto. Nič nenavadnega ni, da gre pred službo tekat, deskat in se razgibavat ter malo odplavat: »Zdi se mi, da so v mestu vsi aktivni, zjutraj je plaža polna ljudi, ki vadijo. Moja sostanovalka je rekla, da je plaža kot igrišče za odrasle, saj ponujajo veliko različnih aktivnosti.« In po službi gre spet na plažo, na rekreacijo ali pa na piknik, včasih plezat v okoliške klife ali telovadnico. »Na plažah so povsod postavljeni brezplačni žari,« pripomni.

Na splošno so Avstralci navdušeni nad aktivnostmi v naravi. Vsi recimo izjemno radi šotorijo. »Če tu nimaš šotora, te čudno gledajo,« je pripomnila in razložila, da je popolnoma normalno, da gre družina na počitnice v kampe.

Bližina plaže in morja jo je privabila tudi v jadralni klub. Nikoli si ni mislila, da bo jadralka, a zdaj mnogo prostih dni preživi na osemmetrski jadrnici. »Jadranje je v Sydneyju zelo dostopno. Posadke so srečne, če lahko koga kaj naučijo, in odprtih rok sprejmejo nove člane,« je presrečna razložila. Njo so izučili za delo na premcu, kar pomeni, da skrbi za spinaker in včasih za sprednje jadro: »Med študijem si res nisem mislila, da bom imela službo v mestu, v katerem se bom naučila še jadrati.« Pravzaprav je vse, kar si Tadeja Golob ta hip želi, to, da bi bila Avstralija bližje Evropi.

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo