Tomaž Humar bi lahko bil še en mladec, ki se je odločil prekolesariti svet, ker je to pač mogoče. Vendar nam njegovo ime upravičeno vzbudi spomine na enega najbolj legendarnih slovenskih športnikov vseh časov, njegovega očeta hribolazca Tomaža Humarja. Klišejsko lahko rečemo, da je po njem podedoval žilico za avanturo in trmo, ki ju je vpregel v projekt prekolesariti svet kot prvi Slovenec in najmlajši Zemljan - star je 19 let. Vendar to le ni navadna pot, saj se je že v pripravah spopadel z veliko težavami, med samo potjo pa se jih je po pričakovanjih pojavilo še več. O vsem tem nam bo Tomaž mesečno poročal na portalu arhiv.slovenci.si.

V prvi reportaži ga spremljamo od odločitve za avanturo pa do prvih dni v ZDA.

Včasih moraš skočiti na glavo, da pristaneš na nogah

Ime mi je Tomaž Humar, 26. aprila sem dopolnil 19 let in zaključil gimnazijo. Dan po opravljeni maturi sem se imel namen odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se imeti fino...
No, to ni ena izmed takšnih zgodb, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj takrat, ko jih najmanj potrebuješ. Moja pot se ni začela v Debrecenu na Madžarskem, 25. junija, kot sem načrtoval, pač pa ko sem med treningom, 14. maja, padel s kolesom na glavo, dobil 20 šivov in slamico, po kateri sem naslednji mesec bolj pil kot jedel. Kako končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu z 20 šivi po obrazu, to je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če imaš nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš imeti. Sprijazniti se s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo.. Nezmožnost trenirati zaradi šivov, izguba kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti ... Nerad se spominjam teh dni. Ljudje okoli mene so trpeli, tudi zanje ni bilo lahko.

Kakorkoli, na kratko, učil se nisem, z mislimi sem bil drugje, zdelal maturo z dvojkami, prekinil sem stike z vsemi razen najbližjimi prijatelji, ubranil sem se vseh možnih distrakcij ... Odrekel sem se vsemu, vse sem podredil enemu cilju, da se vrnem, da ne odneham … Še vedno se lahko pozdravim za silo, začnem trenirati in avgusta grem ... Dobesedno luč na koncu tunela!

Dermatolog je postal bolj reden kot moja prehrana ... Nasveti, da se moram prvih tri do pet mesecev izogibati sonca, pa mi tudi niso bili všeč. Ni mi preostalo drugega, kot da kolo pripnem na ergometer in ga poganjam v dnevni sobi.. Ko od znojenja dobiš gube na rokah, takrat veš da si opravil dober trening. Najprej ena, potem dve, vse do pet do šest ur na dan brez premora. Tako se trenira, vodo dobiš, ko si jo zaslužiš, ne ko si žejen! Slaba dva meseca vsak dan isto: najprej dermatolog potem pa trening. Po treh laserjih, manjši operaciji in veliko obiskih sem bil pogojno nared, da grem. Treniral sem veliko a še vedno premalo, vedel sem, da bom na kolesu prebil med osem in deset ur na dan, a nisem imel izbire. Če hočem napasti rekord, bi moral že mesec dni kolesariti. Ni časa za razmislek, kupil sem letalsko karto iz Španije v ZDA in vlak do Debrecena, 3. avgusta, zdaj gre zares ...

Slovenci po svetu, Slovenci v svetu

Kako dolgo še lahko, ne vem, obljubim pa, da ne bom odnehal, dokler imam nad srcem slovensko zastavo in svoje ime ... To dvoje predstavlja čast, ki jo moram ubraniti, vsak dan ... Znova in znova! Do vrha vsakega hriba, do konca vsake ceste! Vsak lahko napiše svoje ime na hrbet in nalepko s slovensko zastavo za štiri evre, to upravičiti, pa je druga zgodba in cena neprecenljiva.
Kako končati šolo, hkrati trenirati in zaceliti vse rane, to je umetnost. Hvala Bogu, da nisem butast!
Mentalna moč, ki se skriva za 70 zaporednimi dnevi na kolesu, skoraj 10.000 kilometri, je res izjemna. Z mislijo, da je moj projekt zanimiv in ima veliko potenciala, sem se obrnil na vsa večja podjetja: športna, državna, ki bi zelo pripomogla.. Z ničodstotnim odzivom sem dobil stoodstotno potrditev, da se lahko zanesem le nase!
S podporo družine in pravih prijateljev lahko, a brez njih težko ... Nemogoče!
Prodal sem vse, zbral veliko, vendar ta trenutek vem, da je to še vedno premalo za dokončanje projekta! Vem, da mi bo prej ali slej zmanjkalo sredstev, pa mi ni prav nič mar! Kjer je volja, je pot; volje imam preveč, ceste pa tudi ne bo zmanjkalo! Od kod samozavest, da se bo vse uredilo, ne vem, pa tudi ne vem še, če se bo.. Se bo že moralo!
V šoli sem bil "len", kot so mi profesorice rade obrazložile moje ocene.. Petica v redovalnici mi ni predstavljala izziva, zato se zanje nikoli nisem trudil!
Če moraš vprašati zakaj, ne boš nikoli razumel odgovora, če pa že hočes vedeti zakaj? Zato, ker lahko, zato, ker ne vem, kaj me čaka za obzorjem, zato ker je vse, kar svet ni! Za rekord bom dal vse od sebe, pa bomo videli, če je dovolj!
Preden sem šel, nisem niti enkrat zamenjal gume na kolesu ... Včasih moraš skočiti na glavo, da pristaneš na nogah.

Kaj me »drži gor«? Ne hrana, ne spanec ... Ponos, da sem Slovenec, da sem Tomaž Humar!

(Besedilo in fotografije, Tomaž Humar)