Živo se spominjam prvega dne. Osredotočenost na vrhuncu, s pogledom bi lahko rezal. Madžarsko je zajel vročinski val, v Budimpešti je 38 stopinj že ob 10.00 zjutraj, jaz pa bel kot jogurt. Zadnje tri mesece sonca sploh videl nisem. Prvi dan prebijem na kolesu 12 ur in pol, saj ne najdem mostu čez Vislo, nihče ne govori angleško, da bi mi razložil, zakaj mostovi niso odprti. Odspim štiri ure, zjutraj pa me pozdravijo opekline in vodni mehurji po rokah in nogah. "Super začetek!" si rečem in skočim na kolo. Naslednji dnevi minejo podobno, peklenska vročina, na kolesu prebijem več, kot bi moral, slaba logistika, za katero sem v prvi vrsti kriv sam, v Budimpešti me preseneti toča in ko prikolesarim v Slovenijo, se počutim kot cunja, na kateri piše po uporabi odvrzi. Na Madžarsko sem se odpravil s tremi torbami in nahrbtnikom. Ko prispem v Kamnik, mi je tega, da sem natovorjen kot šerpa, dovolj. Vse pustim doma, vzamem le 35-lierski nahrbtnik, vanj zbašem najnujnejše stvari in že hitim proti italijanski meji.
Zjutraj vstati in pogledati zadnjič proti domu za naslednjih 200 dni, objeti sestro in reči adijo, pri čemer sem vedel, kaj me čaka ... od vsega me skoraj prelomi na pol. Stisnem zobe in kot robot poganjam naslednjih osem ur. Preveč dobro se poznam, vedel sem, da ko se usedem na kolo in rečem adijo, ni poti nazaj in bom vztrajal, če bom le lahko. Edina pot nazaj je naprej. Ni odmora. Naslednja postaja Gardsko jezero, nato pa proti Genovi, kjer mi dobrodošlico zaželi poletno neurje. Premagam monaški klanec in že sem v Franciji.
Toulon, mesto, ki je proslavilo Napoleona, mene pa bi skoraj pogubilo … Zagazim v dva kilometra dolg 24-odstotni klanec. Razum mi pravi, naj stopim s kolesa in pot nadaljujem peš, nihče ne gleda, mirne vesti bi to lahko storil. Zdelo se mi je, da klanec predstavlja mojo pot, zato se ga odločim prekolesariti. Ko po pol ure dosežem vrh, se za mano zapodita dva psa. Sopem za zrakom in skočim na prvo drevo. Dnevna doza adrenalina presežena! Počakam, da se ovčarja umakneta in naredim še preostalih 60 km. Prva velika mentalna zmaga. V Gemenos prikolesarim s kurjo poltjo in občutkom, ki se ga ne da kupiti. Za mano je najtežji in hkrati najlepši mesec v mojem življenju. Še nikoli se nisem tako zelo trudil. Pravzaprav sem ugotovil, da se nikoli nisem. Ko si doma, v šoli ali v službi in misliš, da daješ vse od sebe ... Največja laž!
Preostanek Francije mine dokaj mirno, ujamem dober ritem, vse dokler ne prispem do vznožja Pirenejev, kjer se začnejo klanci in vijugaste ceste. Na francosko-španski meji mi sestra in prijatelji pustijo sporočilce. Kaj, bom obdržal zase. V Španiji se počutim dobro, prispem v Barcelono, Pireneji so za mano. Še zadnjič rečem adijo, tokrat svoji mami, ki se je vračala proti domu. Besede so odveč! Pretrga se še zadnja vez od doma, naslednjič se vidimo čez pol leta.
Vse do Valencije poteka brezhibno, celo čas za tek pred biki in La Tomatino mi ostane. Nato pa začutim pekoč občutek v levi ahilovi tetivi. Za naslednjih sedem dni iz "one man band" do "one leg man" poganjam kolo praktično samo z desno nogo, kar povzroči celo vrsto drugih težav. Zadnjica trpi zaradi nepravilne drže, desno koleno poka, tetiva pa zelo počasi okreva. V Malago prispem nekaj dni pred letom, zato se odločim za enodnevni obisk Maroka. Če bi vede,l kaj me čaka, bi dvakrat dobro premislil, ali je vredno. Begunska kriza iz prve roke; vsi bežijo v Evropo, ljudje brez ničesar in nikogar, žalostni prizori. Odkolesarim malenkost po Maroku in se vrnem na trajekt v Španijo. Ta dan zaključim ob treh zjutraj, povsem zbit in bogatejši za novo spoznanje: ceni to, kar imaš!
Slovenci, dvignite glave, to kar imamo mi, imajo redki, želijo pa vsi. Naslednje dni se poskušam čimbolj spraviti v red, vneti živci in ahilova tetiva so na meji obupa.
Dan odhoda. Najprej štiri ure razstavljam kolo in ko vidijo, da sem rdeč kot paradižnik in mi ne gre, se vključi celoten hostel in mi "pomagajo" zategovati pedala še bolj, kot so bila. Razlog: pedala na kolesu se vrtijo v nasprotno smer, kot kolesariš, in ko to ugotovimo, se režimo kot pečeni mački. Končno mi uspe zapakirat kolo.
Oddam prtljago, se usedem na letalo, zaprem oči, se trikrat pokrižam, preden si upam pomisliti na najdaljšo etapo pred sabo: Severna Amerika, 7600 km, dva meseca.
Mislil sem, da bom v Evropi prišel do odgovorov, ki sem jih iskal, preden sem šel. Zdaj pa v Ameriko odhajam z več vprašanji, kot sem jih imel na začetku. Pogoltnem velik cmok in že smo v zraku!

Tomaž Humar, sep 2015
Več na povezavi: www.tomazhumarbike.com