»Mavhinje 4. 7. 1948 - Tu smo zorali prvo brazdo svobode«: tako piše na oljni sliki, ki jo je leta 1953 ustvaril družbeni in politični delavec Ivan Rudolf v spomin na prvi shod novoustanovljene Slovenske demokratske zveze 4. julija 1948 v Mavhinjah. Slika, ki prikazuje orača z vasjo v ozadju, krasi Vilfanovo dvorano sedeža stranke Slovenska skupnost, naslednice SDZ, v Ul. Gallina v Trstu, v sredo zvečer pa je kraljevala na borjaču osmice Pri Normi v Mavhinjah: tam sta namreč Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta in Študijski center Anton Gregorčič iz Gorice obeležila 70. obletnico prvega shoda SDZ z javnim srečanjem, posvečenim spominom na začetke samostojnega političnega nastopanja Slovencev v znamenju vrednot zahodne demokracije na Tržaškem in Goriškem.

Saša Rudolf, Drago Štoka, Hadrijan Corsi in Ivo Jevnikar. Foto: Primorski dnevnik

Dobro obiskan večer, ki ga je vodil Ivo Jevnikar, uvedlo pa petje zbora Fantje izpod Grmade, je potekal v obliki razgovora z nekaterimi protagonisti samostojnega slovenskega političnega delovanja v okviru tako SDZ kot naslednice SSk, kot so Saša Rudolf, Drago Štoka in Hadrijan Corsi. 4. julija 1948 se je po pričevanjih v Mavhinjah zbralo okoli tisoč ljudi, katere so nagovorili vidni predstavniki SDZ: ob domačinu Ivanu Terčonu in Jožetu Kralju še Josip Agneletto, Avgust Sfiligoj, Polde Kemperle in Fran Vesel, ki je izrekel stavek »Danes je tovariš strah umrl«. Šlo je za strah tako pred italijanskimi nacionalisti, ki so ponovno dvigovali glavo in nasprotovali pravicam Slovencev, kot pred prvinami totalitarizma in nasilnosti, ki jih je prinesla takratna stalinistično usmerjena komunistična partija, je opozoril Jevnikar. Vsekakor se samostojno politično nastopanje ni rodilo iz nič, saj je imelo dolgo tradicijo, ki je izhajala še iz avstro-ogrskih časov, po osvoboditvi in zmagi nad fašizmom in nacizmom pa je do ločitve prišlo zaradi odklanjanja monopolistične ideologije in nasilnosti takratne komunistične strani, pa tudi zaradi politike t.i. »fratelance« med slovenskimi in italijanskimi levičarji.

Saša Rudolf, ki je kot otrok med shodom bil na varnem na Terčonovi domačiji, saj so skrajneži udeležence tudi obmetavali s kamenjem in psovkami, je med drugim dejal, da je SDZ združevala demokratične protikomunistične predstavnike, zato je doživljala napade tako desničarjev kot komunistične partije, vsekakor je začela preporod in postavila politiko na nove temelje. Drago Štoka se je spomnil, kako se je kot otrok spraševal, kako je kar čez noč nastalo sovraštvo do tistih, ki so npr. zahajali v cerkev oz. so zagovarjali drugačno mnenje, obenem je predlagal, naj SSk vsakih pet let v Mavhinjah proslavi spomin na shod izpred 70 let. Corsi pa je med drugim opisal, kako je npr. moral aktiviste med plakatiranjem pred morebitnimi napadi varovati oborožen stražar.

Spomin »iz prve roke« na mavhinjski shod leta 1948 in na takratne razmere pa je podal dolgoletni pevovodja Ivo Kralj, ki je bil takrat dvajsetletni mladenič: časi so bili grdi, sodelovanje z zavezniki je bilo prepovedano, odklanjali so tudi pomoč pri ponovni gradnji porušenih hiš. Tako vzdušje še ni popolnoma zamrlo, saj je sam še pred 14 dnevi prejel očitek, da je belogardist, to pa so mu rekli ljudje, ki so bili svoj čas fašisti, je dejal Kralj, ki je pri tem prebral odlomek iz govora, ki ga je njegov oče Jože imel na shodu.

Prav Kralj je bil deželen priznanja, ki mu ga je izročil deželni tajnik in svetnik SSk Igor Gabrovec, ki je opozoril, da je generacija, ki je izhajala iz vojne in doživela tudi hude stvari, kljub temu trdno verjela v pomen družbene angažiranosti in v to, da tudi politično udejstvovanje prispeva k rasti družbe. Zato se mora politika zazreti v čas izpred desetletji, ko so ljudje znali graditi osnove za boljšo družbo, SSk pa v to, kar so bile njene predhodnice, ko so vrednote, programi in vsebine predstavljale temelj političnega nastopanja.

Ivan Žerjal / SVSD