Ne verjemi, ko ti rečejo, da je San Francisco najbolj evropsko med ameriškimi mesti. V resnici te nič, kar ti povedo, ne more pripraviti na vtis. Je bizarno in eklektično, da se ti zvrti. Kot bi se različna časovna obdobja in njihovi prebivalci pomešali med sabo in ga boš razumela šele, ko se boš sprehodila skozi zajčjo luknjo.

Lena Hofman je odšla na delo v San Francisco kot analitik podatkov, kjer je sčasoma zamenjala analitiko za študij in poučevanje joge. Jogo še danes poučuje, piše poezijo in dela različne raziskave. Živi malo v Kaliforniji, malo pa v Ljubljani.

Odnos, ki ga vzpostaviš do nekega kraja, je v resnici spremenljiv. San Francisca sprva ne maraš – na vse pretege se ga trudiš razumeti in mu pripadati, a ne gre. Vidiš, da je Evropa v tebi zasidrana bolj, kot si do zdaj prepoznala. (Nekako si predstavljaš, da je ves zahodni svet evropski, a potem se preseliš v Kalifornijo in si misliš: »Kje da fak sem pristala?«.) A viza in delo kličeta po prilagajanju. Čez čas se ti zazdi, da ta kraj ne potrebuje razumevanja, samo sprejemanje. Onkraj vize je pripadnost odveč.

Kar se ti najbolj priljubi, je kalifornijska divjina, njena mogočnost in magičnost, v kateri se začne krhati sebstvo. New age gibanja tu niso cvetela po naključju. Zadržuješ se priznati, da nenavadne pokrajine prevevajo posebne energije, da te ne bi takoj oklicali za hipija. Kasneje se naučiš o zemeljskih čakrah, si nakupiš poldrage kamne in meditiraš ob mlaju. Tujost pokrajin te nauči sprejeti, da si samo obiskovalec. Gore in puščave in oceani niso tvoji in nikomur ne pripadajo. Razen morda domorodcem.

S slovensko prijateljico nekoč ugotoviš, da je tisto, kar Kaliforniji manjka, metafizika. Neka nadstvarnost, ki te prizemljuje. Zaradi njenega pomanjkanja imaš občutek, da nenehno lebdiš. Morda je ta stvarnost pogojena s tem, kdaj so jo ljudje začeli opisovati; Kalifornija je nadvse mlada, še mlajša od Vzhodne obale. Stvari še ne obstajajo na tisoče let kot tam, od koder prihajaš ...

Zapis Lene Hofman v celoti najdete strani Airbeletrina.