Vas Topolovo v Benečiji so v prejšnjih dneh spet preplavili umetniki, ki bodo tu do 15. julija soustvarjali Postajo Topolove, uspešno prireditev, ki že petindvajset let zaznamuje poletne dni na tem območju in ki se je uveljavila kot primer dobre prakse na kulturnem področju. Pobudnika Postaje sta bila Moreno Miorelli in Donatella Ruttar, s katero smo se pogovorili pred uradnim odprtjem letošnje prireditve.

Donatella Ruttar. Foto: Primorski dnevnik

Prireditev praznuje letos pomemben jubilej, svojo petindvajsetletnico. Se je v tem obdobju kaj spremenilo?

»Osnovna ideja Postaje Topolove je še vedno ista, to se pravi povezovanja in vključevanja skupnosti skozi umetnost in ustvarjalnost, obenem pa tudi odpiranja navzven. Na Postaji smo vedno poudarjali čezmejno razsežnost. Naše ambasade so tako neke vrste stalna povezava s širšim svetom, z umetniki, misleci, takimi ali drugačnimi gosti Postaje, ki so skladni z našim projektom. Pomemben del prireditve pa je gostoljubje Topolovčanov. Vsa skupnost, tudi številni izseljenci, ki se poleti vračajo domov, se namreč izredno trudi in na različne načine prispeva k uspehu te prireditve, ki je za nas kot nek vrt, odprt za vse in za katerega hočemo, da v njem vse skupaj cveti. V vseh teh letih pa nam je uspelo razviti in utrditi ta projekt oziroma tvegan poskus, ki smo ga, ko smo z njim začeli, v šali imenovali «Fitzcarraldov projekt» (po Herzogovem filmu iz leta 1982, za katerega je nemški režiser prejel nagrado za najboljšo režijo na festivalu v Cannesu, op.ur.), saj smo imeli v mislih prizor, ko vlečejo ladjo čez goro. V obdobju Postaje Topolovo zaživi neko novo življenje in gorska vasica postane enakovredna najbolj dinamičnim in kreativnim središčem. Vas Topolovo je zdaj poznana kot prostor ustvarjanja, umetniškega iskanja in raziskovanja, pa tudi prostor, kjer se regenerira 'aktivna razsežnost'. K vsemu temu pa prispeva prav vas s svojo posebno energijo. Tu poteka vse naravno, tudi proces raziskovanja ali razmišljanja, v Topolovem je tako mogoče združiti raziskovanje z nedotaknjeno naravo, nam pa uspeva sem privabiti pomembne osebnosti, naj bodo to umetniki ali pa na primer znanstveniki. Letos je bil tako preddogodek Postaje posvet matematikov, ki je potekal pod okriljem našega Inštituta za topologijo, sodelovali pa so matematiki s številnih ustanov in raziskovalnih centrov, pomembno vlogo pa so pri tem imeli strokovnjaki s Sorbone. Matematike smo v Topolovem gostili tudi leta 2011, zdaj pa razmišljajo o tem, di bi tu vsako leto imeli svoj simpozij.«

Zakaj vse to uspeva prav v Topolovem?

»Ker je topolovška skupnost posebna, zelo povezana in močna. Od nekdaj je bila avtonomna, tudi nekoliko avtarhična, doživela je marsikaj, vedno pa je znala, ko je bilo potrebno, nastopiti složno. Na primer med drugo svetovno vojno ali pa v sedemdesetih letih, ko so tu ustanovili zadrugo, ki se je ukvarjala z ovčjerejo. In gotovo je na vse to vplivala tudi sama vas, saj nikakor ni res, da ni nobene povezave oziroma odvisnosti med skupnostjo in krajem, kjer ta živi. In da je vse to res, dokazujejo mladi, ki se srečujejo v Topolovem in tu že uresničujejo svoje projekte.«

Kako torej mladi doživljajo Postajo Topolove oziroma kakšen je njihov doprinos?

»Mladi, ki so tu zrasli, doživljajo vas in Postajo kot da bi bili ena in ista stvar. Postaja je zanje startna točka, izhodišče, predstavlja način življenja, kjer ima pomembno vlogo raziskovanje. Topolovo omogoča sobivanje z drugimi in istočasno iskanje samega sebe. Zato sem še posebno zadovoljna, da so nekateri izbrali prav Topolovo kot svoj dom, tu našli svoj smisel, začeli z raziskovanjem in ustvarjanjem neke prihodnosti. In zelo bi mi bilo všeč, če bi bila to prihodnost Nadiških dolin nasploh. Mladi pa tudi sooblikujejo program Postaje. Tako so na primer pripravili posebno številko revije Robida - prav v Topolovem so ustanovili tudi istoimensko mladinsko društvo - in jo posvetili petindvajsetletnici našega projekta. Sicer pa so mladi vedno bili med soustvarjalci Postaje. Les Tambours de Topolò, ki bodo tudi letos z nami, so na primer tu začeli nastopati, ko so še obiskovali licej.«

Ena od značilnosti Postaje je prav to, da se umetniki zelo radi vračajo…

»Na Postaji Topolove dojemamo ustvarjalnost kot neke vrste izvir, ki se nahaja v skupnem prostoru. Vsi, ki tu sodelujemo, ustvarjamo in si izmenjujemo izkušnje, sestavljamo veliko in odprto skupnost. Tako se lahko zgodi, da so za isto mizo povsem različni ljudje, na primer kot pred par dnevi umetnik iz Nove Zelandije, mlada Benečanka, ki se je vrnila iz Amsterdama, in še drugi… Jezikov, ki se prepletajo v Topolovem, je res veliko. Tudi v tem je posebnost in skrivnost projekta ter obenem razlog, da se vsi radi vračajo k nam.«

Program Postaje Topolove je tudi letos izjemno bogat. Bi kaj posebej izpostavili?

»Vse! Čar projekta je namreč to, da se tu vse dogaja v sozvočju z vasjo in naravo, posamezni dogodki pa se prav tako med sabo prepletajo, pa čeprav gre za različne umetniške zvrsti. Tako se je na primer literarno izražanje Tiziana Fratusa, ki se je posvetil čarobnemu svetu topolovških gozdov, zelo lepo skladalo z ljudskim petjem vokalne skupine iz Rezije, ki je v petek očarala občinstvo, ilustracije Cosima Miorellija pa so vse to dopolnile in pričarale magično vzdušje. Gre torej za posamezne dogodke, ki pa se povezujejo v neko popolno celoto. In prav v tem smislu Postaja Topolove ni festival: stvari se tukaj iščejo, mi jih namreč ne kažemo. Kdor pride k nam, mora odmisliti vse ostalo in se potopiti v nov, drugačen svet, se vživeti v to, kar se tu dogaja. Zanimivih stvari je veliko, pa čeprav je verjetno širši publiki znan predvsem Pif. Protagonisti Postaje so namreč bolj poznani v umetniškem svetu, kar pa nam zagotavlja, da imamo dogodke na zelo visoki ravni. Omenila pa bi letošnje novosti na filmskem področju, kjer na primer sodelujemo tudi s Kinoateljejem in Akademijo iz Brere: delavnico snemanja na trak Super8, poklon Aljoši Žerjalu, ki jo bo vodila Alina Marazzi - rezultate bodo predstavili v torek, ko bo naš gost tudi sam Žerjal, ki se je vsekakor že v petek potepal po vasi s svojo kamero -, novo Akademijo počasnega teka (Accademia del passo ridotto) in multimedijsko delavnico Hayè 3, v okviru katere bodo predelali opero Maura Montalbettija s predmeti oziroma materialom iz Topolovega.«

SVSD / Primorski dnevnik