Veronika Cencen, raziskovalka iz Lozane


Avtor: U.S. Datum: 1377 dni nazaj.


Ob žgočem soncu si odpre parazol

Ko se z Veroniko Cencen začnete pogovarjati o njenem življenju, pravzaprav ne veste, pri kateri državi, v kateri je živela, bi začeli. Trenutno živi v Švici, v Lozani, kjer raziskuje bioinženiring na École polytechnique federale de Lausanne. Že od malega je potovala po svetu, živela na Kitajskem, v Rusiji, Kanadi in Hongkongu.

Veronika Cencen je otroštvo preživela na Kitajskem, zdaj pa predana ritmična telovadka živi v Švici. Foto: osebni arhiv Veronike Cencen

»Vedno sem bila na severni polobli, nikoli nisem bila v Južni Ameriki, v Afriki sem bila le v Tuniziji, že dolgo pa si želim v Avstralijo in na Novo Zelandijo, a še nisem našla dobrega izgovora, da bi prišla do tja,« se je zasmejala v odgovor, ali je sploh del sveta, kjer še ni bila.

V tujino se je preselila, ko je bila stara dve leti. Njen oče je diplomat Marjan Cencen, in ko je postal veleposlanik na Kitajskem, se je vsa družina, vključno z malo Veroniko, preselila v Peking, kjer je preživela večino svojega otroštva, skupno devet let. Zato ni čudno, da govori kitajsko, ali kot pravi ona – govori mandarinsko, kantonsko pa ji ne gre zelo dobro, kar se je izkazalo pozneje, ko je že sama živela v Hongkongu. V Pekingu je hodila v mednarodno šolo in njeni sošolci so bili z vsega sveta: »Tam sem spoznala res skoraj vse kulture, z vsemi lahko komuniciram in vse skušam razumeti. Večina kultur mi je enako blizu.« So pa s šolo hodili na enotedenske ekskurzije po celotni Kitajski, tako je spoznala urbani in moderni Peking ter tudi tradicionalne vasi.

»Šli smo tudi v Notranjo Mongolijo in smo teden dni spali v jurtah. Ponoči je bilo vedno zelo hladno, a na stranišče, pravzaprav do luknje, ki je bila stranišče, smo morali hoditi skoraj kilometer daleč. Učiteljica je enkrat pozabila zapreti vrata jurte in koza nam je pojedla obleko,« je pripovedovala o šolskih dogodivščinah na Kitajskem, ob tem pa poudarila, da je bila šola res odlična, saj so imeli prilagojene programe za učence z učnimi težavami ter za bolj nadarjene. Veronika je tako dodatno hodila na matematiko za nadarjene, kjer je bila edino dekle med samimi korejskimi fanti.

Veronika je od svojega tretjega leta trenirala ritmično gimnastiko. In to ne kjer koli – treninge je imela skupaj s kitajsko reprezentanco.

V Moskvi z rusko reprezentanco

Po letih v Pekingu, ki ga opisuje kot najmodernejše mesto, kar jih je videla, se je družina za nekaj let preselila v Slovenijo in Veronika je nekaj razredov šole naredila tu. Potem so se preselili v Moskvo, ki se ji je v primerjavi s Pekingom zdela lepa, a ljudje tam ne komunicirajo tako radi s tujci. Ima pa še veliko prijateljev iz Moskve. V Rusijo je prišla ravno v času, ko je bilo največ terorističnih napadov. S podzemno železnico so se vozili do tedaj, ko je razneslo postajo, na kateri so velikokrat prestopali. Potem so najemali taksije na ulici: »Imeli smo kar stalne taksiste. Srečali smo res zanimive ljudi.«

Ko so bili v Rusiji, je bila stara deset let: »Tedaj sem že resno trenirala ritmično gimnastiko in imela sem priložnost trenirati z rusko reprezentanco, kar se mi je zdelo neverjetno, saj je Rusija center ritmične gimnastike,« se spominja svojih ruskih let. Kmalu pa je ugotovila, da imajo ruske športnice težko življenje, celodnevne treninge in krute trenerje. Opazila je tudi razliko med rusko in kitajsko ritmično gimnastiko. »V Rusiji je bil to šport za bogate, saj so bili vsi treningi plačljivi. Na Kitajskem pa so izbrali najbolj nadarjene iz provinc ter jim omogočili bivanje in treniranje, tako da je bila to zanje odskočna deska v boljše življenje. Številne kitajske ritmične telovadke so po končanem študiju lahko študirale, bile trenerke ali manekenke, skratka omogočeno jim je bilo dostojno življenje,« je razložila.

Predana znanosti

Iz Moskve so se spet preselili v Slovenijo, potem pa skočili v Kanado. Tam je Veronika, tedaj že diplomirana biotehnologinja, med magistrskim študijem sodelovala v zanimivem prostovoljnem projektu Let's talk science, v okviru katerega organizirajo delavnice za mlade avtohtone prebivalce in jih navdušujejo za znanost. »Šli smo res visoko na sever, tik pod polarni krog, kjer je bilo minus petdeset stopinj. Ko je bilo februarja le minus petindvajset stopinj, so govorili o toplem valu,« je opisala kraje, kjer je skušala mlade navdušiti za znanost.

Kajti znanost je tista, ki trenutno kroji njeno življenje. Prav po otroško se razveseli vsakega svojega majhnega odkritja. Trenutno je v Švici na doktorskem študiju bioinženiringa, ki jo je navdušil že v osnovni šoli in se ji zdi pomembno polje znanosti prihodnosti. Njena znanstvena pot pa je tako pestra kot njene selitve po svetu. Študij biotehnologije je končala na ljubljanski biotehniški fakulteti, pač medtem, ko je bila družina v Ljubljani. Ko so se preselili v Kanado, je študij nadaljevala v Ottawi. S pomočjo fundacije Asef je skočila malo na Princeton v ZDA, nato pa za leto dni v Hongkong. Ko je izbirala svojo naslednjo znanstveno postajo, se ni odločala med državami, temveč med raziskovalnimi skupinami, ki so ji bile zanimive. Izbrala je Švico. Tako se zdaj privaja na švicarsko upoštevanje pravil. »Naša skupina na univerzi slovi po tem, da mentor vedno zamuja za nekaj minut. A mu oprostijo, ker je Američan,« je opisala švicarsko ljubezen do pravil.

Rutina, ki ji ustvari dom

Veronika je iz vsake kulture, v kateri je živela, pobrala kakšno navado. Kot prava Kitajka recimo brez težav ob žgočem soncu nosi parazol: »Ko smo na Ravnah obiskali babico in sem hodila s sončnikom, so se mi otroci smejali. Na Kitajskem pa je to nekaj popolnoma normalnega, da se zavarujejo pred žgočim soncem.« Še vedno tudi praznuje kitajsko novo leto: »Res mi je všeč njihovo praznovanje novega leta. Ponavadi si okrasim stanovanje in pošljem voščilnice.«

Iz Kanade je prevzela pitje ne preveč močne kave, iz Rusije slog komunikacije v tem smislu, da pove, kaj misli: »Tam ne ovinkarijo, vse povedo naravnost. Na Kitajskem pa je recimo obrnjeno, vse povedo diplomatsko.«

A ne glede na to, kjer živi, si vedno hitro uredi enako rutino, ki ji omogoča domačnost. »Vedno si iščem hobije, ki me lahko spremljajo, tudi če se preselim,« je opisala prilagoditev na nomadsko življenje. Vedno se vključi v lokalni klub ritmične gimnastike. Vedno tudi teče. V Švici po tako napornih terenih, kot je tek po smukaški stezi navzgor. Šport jo spremlja vsak dan: zjutraj naredi mini trening, teče na univerzo, po delu zvečer še enkrat trenira, ob petkih trenira še s Švicarkami za priprave na Gymaestrado, ki je največji gimnastični nastop na svetu in je na sporedu na vsaka štiri leta.

Veronika Cencen bo naslednja štiri leta zelo verjetno v Švici. O tem, kam bo šla potem, se ji niti ne sanja. Ve le, da je družina v Sloveniji in da ima tu neke vrste sidrišče.

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo