Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vabi na odprtje razstave umetnice Vesne Benedetič, ki bo 20. aprila ob 18. uri v prostorih Urada v Ljubljani (Erjavčeva, 15). Vesna Benedetič je vsestranska likovna umetnica. Rodila se je v Gorici, živela pa v Trstu, od koder se je preselila v Škrbino, majhno vasico v osrčju slikovitega Krasa, kjer danes živi z družino ter raziskuje, eksperimentira in seveda ustvarja. Prepoznamo jo zlasti po njenih ilustracijah, ukvarja pa se tudi z akvarelom, grafičnim oblikovanjem, pripravo za tisk, organizacijo dogodkov in likovnimi delavnicami. V Škrbini je leta 2014 zaživel tudi zavod za mreženje umetnosti Ramatou,  katerega namen sta promocija in širitev umetnosti.

V Trstu v Mednarodni hiši žensk, v Ul. Pisoni 3, je trenutno na ogled njena razstava Dih barve, kmalu pa si bomo njene ilustracije lahko ogledali tudi v Ljubljani, od 20. aprila do 20. maja, vsak delovnik (od ponedeljka do petka) od 9. do 16. ure. V preteklih dneh smo Vesno Benedetič obiskali v njenem ateljeju v Škrbini.

Sami pravite, da je umetnost nekaj, kar mora ven, med ljudi, na ulice … Kateri je vaš smisel, vaše pojmovanje umetnosti?

Umetnost mora priti v vsakdan, v domove ljudi, v kri. Ne sme biti nekaj elitnega, nedostopnega ali vzvišenega. Govoriti mora ljudem, vsem, tistim, ki imajo instrumente in tistim, ki jih nimajo. Pri tem se ne sme prilagajati nižjemu povprečju, temveč pomagati, da se to nizko povprečje zviša. Umetnost te naredi bolj plemenitega, zato je prav, da se to »vibracijo« zviša. Zato mora med ljudi, dihati mora; ljudje pa moramo tako, kakor dihamo zrak, dihati tudi umetnost.

Umetniki imajo tudi veliko družbeno odgovornost, vpliv na družbo. Kaj je ta odgovornost, kako jo občutite?

Zelo jo občutim. Moja misel je, da ima človek in še posebej umetnik, neko »anteno«, ki jo mora dati na razpolago drugim, to je ogromna odgovornost, ker umetnik tako rešuje svet. Umetnost  je vedno reševala svet. Če se ljudje prepustimo nekim instinktom, kot se danes dogaja v svetu, postanemo pošasti, zato brez umetnosti ne gre. Umetnik pa se mora zavedati, kaj daje od sebe, kako komunicira, včasih mora dvakrat pomisliti, preden kaj naredi. Takrat ko ustvarja, ima umetnik čisto dušo. Ustvarjalni proces je zelo čist, ker je neka povezava z vsem, z najglobljo globino bistva narave … To je treba potem dati ljudem, priti v njihovo življenje … Težko je to ubesediti.

Nekateri umetniki pravijo, da ustvarjajo zase, nekateri trdijo, da zase nima smisla ustvarjati in da je vsaka pesem, glasba, umetnina, namenjena družbi, svetu. Spet tretji so na vmesni poti. Kam spadate?

Vse to sodi skupaj, v vsem se prepoznavam. Res je to skoraj nekaj shizofrenega, a tako je … Rišem zase, ker se s tem hranim in si rešujem življenje. Ko ilustriram imam pred sabo vedno tudi predstavo ljudi, na katere se obračam. Zmeraj imam tudi predstavo o tem, da bo moje delo šlo ven, stran od mene in ga ne bom samo jaz gledala. Lahko bi rekla, da je trenutek ustvarjanja nekaj, kar imaš zase, ker si sam s seboj in vesoljem; to, da potem pokažeš drugim, pa je nuja, ki jo imaš. Umetnik mora obvezno govoriti tudi drugim … dela zase in za druge, v bistvu je to dvoje tesno povezano in se prepleta.

Današnja podoba družbe za marsikaterega umetnika, predvsem mlade, ni dokaj spodbudna. Vi imate seveda še upanje v umetnost, saj od tega živite. Kako doživljate ta kontrast in kaj svetujete mladim umetnikom?

Naj vztrajajo, vztrajajo in vztrajajo. V resnici ima to, da je težko prodreti, tudi svojo pozitivno plat. To, da danes umetnostni poklic ni nekaj garantiranega in si moraš stalno sproti izmišljevati nekaj novega, eksperimentirati, se truditi, je pozitivno, saj se tako s tem ukvarjajo samo tisti, ki so res motivirani. Če nisi globoko motiviran, tega ne boš delal niti slučajno. Mladim vedno rečem, da morajo gojiti svoje sanje! Včasih slišim mlade, ki so zamorjeni, zdi se mi, da sem mlajša od njih, pa bom letos 50 (smeh). Ti mladi so zelo racionalni, smilijo se mi, ker so bili prikrajšani sanj in brez sanj ne moreš živeti. Za življenje potrebuješ sanje, umetnost, povezavo z duhovnim svetom, o tem govorim.

Kako torej doživljate mlade? So ti mladi, o katerih govorite, večina ali izjeme?

Imam zelo rada mlade. Včasih srečam kakega zagrenjenega, v bistvu pa so to izjeme. Absolutno imam še vedno upanje in čutim odgovornost, da moram mlade spodbujati. Zakaj bi jih vendar morali zamoriti? Res je včasih hudo umetnikom, včasih se vprašam, zakaj se nisem odločila, da se zaposlim v banki, a mlademu tega ne smeš praviti, mladi morajo vztrajati, iz navdušenja in prepričanja. Opažam, da odrasli velikokrat zamorijo mlade, ker so že sami zagrenjeni, a tega se ne sme, mladi so vendar naš jutri! Rada bi, da mi mlad človek reče »Bravo, Vesna, nekaj lepega si naredila!« Vsako toliko srečam katerega od otrok, ki sem jih imela na delavnicah in se mi zahvali … To so tista zadoščenja, ki pridejo od tega. Z mladimi je treba biti čisti. Svet se da spremeniti, a jaz lahko spremenim sebe, tebe ne bom. Ampak že s tem, da spremenim sebe in svojo zaznavo sveta, gre v eter nekaj lepega. In danes, ko je okrog nas vse grozno, to potrebujemo. Moramo se hraniti z nečim lepim. Z vsem jamranjem smo postali prave pošasti, poglejmo samo odnos do beguncev in priseljencev. Drugi je vedno različen, sovražnik … V umetnosti te razlike ne obstajajo.

Ko ustvarjate živalice, gozdove in škratke, pravite, da žival najprej vidite, a to še ni vaša žival, ki jo boste narisali. Kako poteka ta proces preobrazbe v »vaš« lik, ki ga boste ilustrirali?

Zelo je odvisno od trenutka. Slika z medvedom, ki nosi v rokah srce, je nastala nekega jutra, ko je moj mož Pap dal na ogenj mleko, ki je skoraj vzkipelo, takrat je naredil čudno gesto, in zamislila sem si tistega medveda, ki je takrat takoj nastal. Včasih pa imaš neko predstavo lika ali figure in ti ne nastane taka kot si jo predstavljaš, nastane pa nekaj povsem drugega. Moj ustvarjalni proces je zelo povezan z jutranjo uro. Vstanem zgodaj, pridem v atelje in v tej tišini, ko se rojeva dan in sem tudi jaz sveža, ker sem se komaj zbudila, je tako, kot da mi je noč prinesla neke nove vizije. Ne govorim o navdihu, ker navdih najdem na Krasu res na vsakem koraku, dovolj je ptiček, ali vejica, ki pade. Bistvo vsega je tudi opazovanje in kako gledaš. Svinčnik je svinčnik, a je lahko karkoli, bil bi lahko palica, ali čarovničina metla. Zgodaj zjutraj, ko je tišina, ko slišim zunaj ptičke, kako se zbujajo, včasih sedim za pisalno mizo, buljim v bel list in nimam ideje, a potem pride. To moraš tudi trenirati, izuriti. Evo, kaj svetujem mladim: naj rišejo vsak dan, morajo risati vsaki dan, ker roka, ki je del možganov, potrebuje trening. Tega se držim striktno, tudi ko ne rišem, narišem eno risbo na dan, vedno imam s sabo skicirko v torbi.

Biti umetnik je v resnici trdo delo, česar se, kdor to ni, večkrat ne zaveda …

Seveda, jaz delam cel dan. Moraš se tudi naučiti, kako dobiti navdih. Če delaš to poklicno, mora ta ustvarjalnost dobiti tudi svojo ustvarjalno pot in moraš vztrajati, vsak dan. Ne mine dan, ko ne bi prijela svinčnika v roke.

Kraško okolje ima velik vpliv na vas, kar je razvidno tudi iz ilustracij. Kako je vplivala na vaše ustvarjanje sprememba, preselitev iz kaotičnega predela Trsta, Sv. Jakoba, v veliko bolj osamljeno, a prijetno kraško vasico?

Ogromno. Spoznala sem gozd, kup živali, ki jih prej sploh nikoli nisem videla … Trenutno na primer rišem veliko lisic, saj lisičko večkrat vidim za hišo. Ali pa čuke in gozdove … Slike z gozdovi so vse najnovejše, še posebej pozimi je lepo. Čeprav ni listov, ti gozd ne deluje kot mrtev, saj čutiš, kako je okrog tebe vse živo in imaš občutek, da te nekaj opazuje. Ta občutek mi je všeč, ker si predstavljam, da je tam zadaj morda zajček ali srnica … Tako greš v nek dialog s prostorom,  ki ti potem odmeva noter. Kras je zame Amerika.

Vaša najbolj prepoznavna živalica pa je rdeč ptiček, ramatou.

To je moja velika ljubezen. Ramatou je iz družine vrabcev, živi v Senegalu. Samčki so rdeči in so krasni, v Senegalu prinašajo srečo. Po tem vrabčku se imenuje tudi zavod Ramatou. Sicer sem od vedno risala ptičke, ki so zame kot lepa misel, ko pojejo, prinašajo s sabo lepo misel.

Ilustracije na eni, akvareli na drugi strani. Morda se vam ene od drugih niti ne zdijo tako različne, a vendar so. Kakšen je ta odnos med njimi?

Res je, meni se ne zdijo tako različni. Akvareli nastanejo prej, so brez filtrov, misel se direktno prelije na papir. Svoje slike nerada imenujem ilustracije, ker so »ilustracije« zame tiste, ki sem jih naredila za knjigo na besedilu, ki ni moje. Te slike pa so nekaj drugega, neki utrinki, vsaka je svoja zgodba, ki je moja.

Vendar prav zdaj nastaja tudi zgodba izpod vašega peresa, ki se navezuje na sklop ilustracij o deklici Amini.

Tako je. Projekt pa se šele začenja. Zaenkrat iščem založnika, morda bom tokrat poskusila tudi na slovenskem trgu.

Barbara Ferluga