Konec meseca bo minilo pet let, odkar sta Matevž in Tatjana Štular zapustila življenje v Sloveniji in se podala na novo pot v Novo Zelandijo. Pristala sta v Christchurchu, največjem mestu na južnem otoku Nove Zelandije.

Mesto je bilo takrat po več hujših potresih, ki so ga prizadeli, še popolnoma porušeno, prvi dan so se nastanili v hotelu in nato odšli na večerjo v mesto, kjer je sledil šok. "Vse je bilo zaprto in zapuščeno, komaj kakšen avto smo srečali. Po več kot uri hoje smo le našli odprt bar, kjer smo si naročili pico."
Matevž pripoveduje, da mu je tisti večer po glavi rojila le ena misel: "Kam smo mi prišli." Vseeno so tam ostali, živijo v najeti hiši z vrtom nedaleč od mestnega središča.

Kaj vas je spodbudilo k tako pogumni odločitvi, da ste družinsko spakirali kovčke, pustili življenje v Sloveniji in se odpravili v tako oddaljeno deželo?

Začelo se je takole: sestra in svak sta eno leto pred našo selitvijo dopustovala na Novi Zelandiji in Avstraliji, domov sta prinesla zelo zanimive novice o tej odročni deželi. Mislim, da sem bil še isti večer odločen, da spakiramo in gremo. Ženo sem kar naravnost vprašal, ali je za, in lahko mi verjamete, kako začuden sem bil, ko se je strinjala s selitvijo.

Glede na to, da ste si v Sloveniji že ustvarili življenje, verjetno ni najlaže nato začeti znova, in to v novi deželi?

Nisva več rosno mlada, v srednjih letih se človek težko odloči in začne znova. Da je Nova Zelandija lačna pridnih rok in ljudi z znanjem, sem se prepričal, ko mi je večina podjetij odgovorila na mojo prošnjo po zaposlitvi. Res, vse so bile negativne, a z obrazložitvijo: če bi bil bližje, bi se pa pogovarjali. Jasno je postalo, moram v Novo Zelandijo, služba me čaka, dela ne bo težava dobiti. Februarja 2013 sva doma z ženo širši družini povedala, odhajamo v Novo Zelandijo, seveda ni nihče verjel. Sam sem vse večere presedel pred računalnikom in brskal, kako migrirati v to daljno deželo, kakšni so vreme, šolstvo, zakonodaja, navade … Zanimalo me je vse.

Kako pa so to odločitev sprejeli otroci?

Imava tri hčere, najstarejša je bila že na fakulteti, srednja na srednji šoli, najmlajša pa je bila še osnovnošolka. Da starejši dve ne bi izgubili izobrazbe, smo se odločili, da ostaneta doma in v Sloveniji končata šolanje, najmlajša pa je šla z nama. Odločitev o ločitvi družine ni bila lahka, vendar so stari starši zelo pomagali, da se je vse izteklo dobro.

Selitev z družino je pravzaprav zelo odgovorno dejanje. Kot ste že omenili, ste precej brali o Novi Zelandiji, bilo je precej premišljeno. Kakšna pa je bila potem izkušnja s selitvijo, kaj vse to potegne za seboj?

V Sloveniji nismo živeli slabo, v 20 letih skupnega življenja se je nabralo ogromno stvari in kar na lepem je nastala težava, kako vse to spraviti v 30-kilogramski kovček. Žena je opravila izjemno delo, ne vem, ali bi kdo znal bolje. Nekaj je šlo v dobrodelne namene, nekaj predvsem športne opreme smo prodali, še več je odšlo na odpad. Pripravili smo si tudi stvari, kot so knjige, albumi s fotografijami, nekaj slik, da bi jih pozneje poslali na Novo Zelandijo, ko bomo imeli prostor in naslov. Zdaj lahko povem, da stvari nismo nikoli prepeljali, tudi zaradi visokih cen transporta. Ko sem novembra 2013 končno kupil letalske karte, so tudi doma, pri tem mislim predvsem svoje starše, dojeli, da mislim resno z odhodom. V negotovo prihodnost smo se podali z enim samim ciljem, uspelo nam bo.

Kako je selitev doživljala žena Tatjana

"Svakinja je v grobem predstavila Novo Zelandijo kot deželo priložnosti. Moževa ideja o selitvi me je predramila in kar sem mogoče globoko v sebi želela, so se naenkrat zdele uresničljive sanje. Ker sem jaz bolj človek, ki potrebuje čas za načrtovanje, mi je ta odločitev vzela kar veliko časa in energije. Največ težav je bilo s slovensko birokracijo. Človek ima občutek, da so postopki neskončni in nemogoči. Kot da te nočejo spustiti iz rok.
Predvsem je bilo najtežje pustiti dve hčeri sami. Res gre tukaj zahvala staršem za pomoč, v olajšanje (ali pa tudi staršem v breme) je bilo to, da sta bili hčeri že polnoletni. A vsaj končali sta šolo in poklic lahko zdaj nadaljujeta v Sloveniji ali v tujini. Najmlajši Maruši je v novozelandski šoli najbolj všeč to, da ni domačih nalog, ocenjevanje je opisno (večinoma je kurikulum), predmetov je malo. Ni pa ji všeč šolska uniforma, pravi, da ni udobna in ne moderna. Na srečo v zadnjem letniku ni bila več obvezna in so jo nosili samo še za slovesnosti. Staršem pa olajša delo, saj ni treba razmišljati, kaj bodo otroci oblekli za šolo. Tudi malico si pripravijo sami. Pri taki selitvi, ko poskušaš svoje življenje spraviti v en kovček, hitro spoznaš, da za življenje ne potrebuješ veliko in da smo ljudje zbiratelji materialnih stvari. Ni bilo lahko razdeliti družine in začeti na novo, praktično iz nič. Toda ob medsebojnem zaupanju in podpori smo dosegli zelo veliko, skoraj nemogoče."

Zakaj ravno Nova Zelandija? Kako ste jo vzljubili v teh letih, kaj vas tam najbolj navdušuje?

Ko sem bil še doma, sem pogosto pogledoval za delom v Avstriji ali Nemčiji. Tam bi zlahka dobil delo kot voznik tovornjaka ali kot strojnik gradbene mehanizacije. Doma ti poklici niso najbolj cenjeni ali spoštovani, zato tudi plača ni najboljša. Občasno sem pogledoval proti Avstraliji, vedno se mi je zdela kot obljubljena dežela. Poleg tega je tam vroče in vse, kar leze, te hoče pojesti. To pa ni zame. Potem so prišle vesti z Nove Zelandije … Moram reči, da je bila to najboljša odločitev, kar sem jih kdaj sprejel, še žena se strinja.
Ne morem reči, da sem zaljubljen v Novo Zelandijo, vsaj ne tako, kot imam rad Slovenijo, pa vseeno ima Nova Zelandija svoje čare, kot so hribi, jezera, doline, peščena obala. Lepo je biti tu.

Pred novim letom ste si urejali dovoljenje za stalno bivališče. Si morate po petih letih še vedno urejati dokumente? Kako "prijazna" je pravzaprav Nova Zelandija do priseljencev, kaj vse je treba urediti?

Nova Zelandija je prijazna do priseljencev, pravzaprav smo tu vsi migranti, le prišli smo v različnih časih. Mi imamo dobre izkušnje, pravzaprav se počutimo kot doma. Da lahko ostaneš, si moraš urediti delovno dovoljenje, ki običajno velja tri leta. Obvezna sta zdravniški pregled in potrdilo o nekaznovanosti, če je vse v redu, potem lahko začasno ostaneš in delaš.
O kakšnih socialnih transferjih se ne moremo pogovarjati, država je neusmiljena, če se ne moreš preživljati, lahko greš nazaj, od koder si prišel.
Na Novi Zelandiji primanjkuje ogromno izobraženega kadra in tudi delavcev, predvsem v gradbeništvu in kmetijstvu. Računalničarji, zdravstveni delavci, gradbeni inženirji, vsi so dobrodošli pod pogojem, da ste pripravljeni delati, seveda. Mi imamo srečo, moj delodajalec je akreditiran delodajalec, kar pomeni, da prek njega lahko zaprosimo za dovoljenje za stalno prebivanje, tako imenovani "residence" vizum. No, in mi bi radi ostali, vsaj za zdaj.

S čim pa se ukvarjate? Se delo hitro najde?

Najlažje je dobiti delo v gradbeništvu, sicer so mene stroji in težki tovornjaki zanimali že od otroštva in dobro se znajdem tako v kmetijstvu, prometu ali gradbeništvu. Trenutno delam kot strojnik TGM. Delo je dobro plačano, je pa tudi res, da delamo po deset ur na dan. Žena je zaposlena v igralnici, zdi se mi, da tudi ona uživa v svojem delu, saj jo že dalj časa nagovarjam, naj kaj zamenja, pa nekako noče nič slišati o menjavi. Za nas malo starejše se služba hitro najde, mladi pa se morajo potruditi in dokazati, da so vredni zaupanja. Vsaj take so moje izkušnje.

Kakšni pa so Novozelandci, kako so vas sprejeli?

Novozelandci so prijazni, zlahka se zapleteš v pogovor z neznancem. Pogovor se običajno začne z vremenom, po desetih minutah te že povabijo v svoj dom, rekoč, "če boš kaj hodil mimo".  Ljudje so si sicer različni, v mestu je drugače kot na vasi. Ko greš v goste, je tu navada, da prineseš s sabo, kar boš pojedel ali popil. Na začetku se mi je zdelo to čudno, zdaj po nekaj letih pa mi postaja ta navada všeč, res je zanimivo. Tudi če gremo na pivo v bližnji bar, si običajno vsak plača svoj zapitek, kar je precej drugače kot doma.

Je življenje na Novi Zelandiji dražje ali cenejše v primerjavi s Slovenijo? Če imaš otroke, si od države deležen kakšne socialne podpore, tako kot v Sloveniji?

Nova Zelandija ni poceni, življenje je lahko drago, če si izbirčen. Sadje in zelenjava sta kakovostna, a tudi draga. Jabolka stanejo okoli tri do štiri dolarje, paradižnik zunaj sezone tudi 12 in več dolarjev. Tedenski najem hiše stane od 400 dolarjev. Cene električne energije so podobne slovenskim, tudi gorivo je podobno. Na kakšne otroške dodatke in podobno ne moreš računati, vsaj dokler nisi državljan oziroma stalni prebivalec, zdravstvo je plačljivo, zobozdravniki so dragi. Pri tem bi lahko dal kakšen minus Novi Zelandiji.

Ali kaj posebnega pogrešate?

Pogrešam stik s širšo družino. Slišimo se prek skypa, a ni isto. Pogrešam stare prijatelje, res sem sam precej kriv, da se le redko slišimo, a tako pač je. Pogrešam tudi slovensko glasbo v živo. Res sem vesel, da nekaj radijskih postaj v Sloveniji oddaja prek spleta. Je nekaj stvari, brez katerih sem se naučil živeti. Če se malo pošalim, pa ne pogrešam birokracije, ki je v Sloveniji prerasla vse meje zdravega razuma.

Ko pogledate nazaj, vam je bilo kdaj žal selitve?

Ne, ni nam žal za ta korak, res smo vse postavili na glavo, a izkušnja je neprecenljiva. Večkrat se z ženo pogovarjava, kaj in kako v prihodnosti, ostati ali se vrniti. Rada bi ostala tukaj, nama je všeč, a ne bom rekel, da morda nekoč … Bomo videli.

Ana Rupar,

SiolNET