Urad Vlade RS je maja letos že petnajstič zapored podelil nagrade za najboljša diplomska in podiplomska dela s področja zamejstva in izseljenstva. Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja.

Letošnji natečaj je bil po številu prejetih nalog rekorden, saj je strokovna komisija pregledala skupno kar 39 diplom, magisterijev in doktoratov. Med nagrajenci s področja zamejstva je bila tudi Damjana Kern, ki je prejela 2. Nagrado za doktorsko disertacijo Ohranjanje identitete s poučevanjem slovenščine med Slovenci v Avstriji. Disertacija med drugim prinaša poglobljen pogled v življenje in delovanje Slovencev v Avstriji, izpostavljen pa je razmislek o vlogi, ki jo ima poučevanje slovenskega jezika v manjšinskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete.

Z Damjano Kern smo se po podelitvi nagrad pogovarjali o njenem delu, ključnih ugotovitvah in pogledu na zamejsko problematiko nasploh.

Damjana Kern

Kako je disertacija nastajala, katere vire ste uporabili?

"Začetek ukvarjanja s problematiko ohranjanja slovenskega jezika in identitete preko učenja slovenščine med Slovenci v Avstriji sega v leto 2005, ko sem se lotila izdelave diplomske naloge, v kateri sem proučevala učinke dvojezične šole na avstrijskem Koroškem na obdajajoče okolje. Na podiplomski stopnji sem raziskavo razširila. Disertacijo sem zasnovala interdisciplinarno. Vsebinska izhodišča se naslanjajo na spoznanja geografije in v njenem okviru socialne in politične geografije ter sociolingvistike. Obe disciplini, ki ju združuje polje etničnosti, se v nalogi seboj prepletata in dopolnjujeta. Teoretični del je nastajal ob skrbnemu študiju literature, obstoječih raziskav in poročil z omenjenih področij, pregledala sem različne vire (popisi prebivalstva, podatki arhivskega gradiva, zakonski in ustavni predpisi, ki urejajo položaj manjšinskega šolstva in dopolnilnega pouka slovenščine, podatki o izseljevanju v Avstrijo skozi zgodovinska obdobja … ). V empiričnem delu pa sem se odločila za štiri parcialno izvedene raziskave (na avstrijskem Koroškem, Štajerskem, Predarlskem in na Dunaju), ki so plod večletnega lastnega spremljanja problematike ter opazovanja jezikovne in šolske stvarnosti tako izza katedra kot na sistemski ravni. Temeljna metoda zbiranja podatkov je bila anketa na osnovi anketnega vprašalnika. Opravila sem tudi vrsto nestrukturiranih in delno strukturiranih intervjujev, telefonskih razgovorov ter preko pisne korespondence vzpostavila stik s predstavniki slovenskih društev, veleposlaništev, konzulatov ter nekaterih drugih institucij, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s problematiko slovenskega zdomstva in izseljenstva, z duhovniki, učitelji ... Zelo pomembni pri nastajanju disertacije so bili zlasti številni osebni stiki, neformalna druženja in dopisovanja s predstavniki različnih generacij Slovencev, ki živijo na obravnavanih območjih, ter izmenjava mnenj z mnogimi, ki jih problematika na tak ali drugačen način zadeva."

Katere so ključne ugotovitve, do katerih ste prišli ob pripravi doktorske disertacije?

"Disertacija sloni na več poudarkih. Osredotočila sem se na identitetno opredeljevanje Slovencev v Avstriji, opazovala relacijo biti govorec slovenskega jezika proti biti nosilec slovenske narodne identitete in poskušala ovrednotiti vlogo, ki jo imajo manjšinske šole in dopolnilni pouk slovenščine pri ohranjanju slovenske identitete. Zanimalo me je tudi, kateri so pravzaprav motivi, ki narekujejo vpis k pouku slovenščine. Pričakovana ugotovitev glede identitetnega opredeljevanja je bila ta, da pri Slovencih v Avstriji prihaja do vzporednosti med avstrijsko in slovensko identiteto, pri pripadnikih avtohtone manjšine na Koroškem je močno prisotna tudi regionalna oziroma deželna koroško-slovenska zavest. Slovenski jezik vsaj pri starejših generacijah na zunaj ostaja glavni razpoznavni znak, preko katerega posameznik kaže pripadnost slovenstvu, pri mlajši generaciji pa to ni več pravilo. Na splošno je slovenščina bolj ali manj situacijsko omejena in zreducirana na svet zasebnosti. Umika se tudi iz pogovorne prakse v družinah, med sorodniki in prijatelji. Prag javnosti prestopa bolj ali manj skozi delovanje slovenskih organizacij in društev manjšinskih struktur. Vloga družine v primerjavi z vlogo, ki jo imajo pri ohranjanju slovenskega jezika in slovenske identitete šole, (p)ostaja ključna tudi zato, ker se spreminjajo motivi, ki narekujejo vpis k pouku slovenskega jezika. Zlasti v manjšinskem prostoru zanimanje za učenje slovenščine ni več pogojeno zgolj z narodnostno-identitetnimi vzgibi, ampak v ospredje vedno bolj prihaja pragmatično gledanje, da je znanje dodatnega jezika osebna obogatitev oziroma splošna dobrina, ki za posameznika pomeni tudi konkurenčno prednost pri zaposlovanju."

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju organizirano poučevanje slovenskega jezika med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem?

"Delovanje slovenskih in dvojezičnih izobraževalnih institucij na avstrijskem Koroškem presega splošni izobraževalni pomen. Čeprav v zadnjih letih narodnostno poslanstvo šol izgublja na pomenu, saj so se močno spremenili motivi, ki narekujejo vpis k pouku slovenskega jezika, pa kljub vsemu še vedno velja, da te šole predstavljajo tudi nekakšen center manjšinskega življenja, kjer se združuje mladina, ki pripada ali simpatizira s slovensko skupnostjo. Mladi v družbi podobno mislečih sovrstnikov pridobivajo samozavest za pokončno narodnostno držo v smislu doslednejše rabe jezika in delovanja za razvoj narodne skupnosti. Šola je prostor, kjer je slovenščina - čeprav je razmerje z močnejšo nemščino dostikrat neizenačeno - samoumevna, kjer se mladi izobražujejo, obenem pa ne izgubijo stika z manjšino in slovenščino …"

Ali boste svoje raziskovalno delo na tem področju nadaljevali?

"Ob raziskovanju se mi je na novo odprlo precej pomislekov in vprašanj, tako da ta naloga zagotovo ni zaključek mojega ukvarjanja s tem področjem. Tako ali tako pa se nekatere teme, vključene v doktorsko raziskavo, prepletajo tudi z mojim strokovnim delom na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, kar samo po sebi pomeni, da se moja raziskovalna pot tukaj še nadaljuje."

Blanka Markovič Kocen