Ko danes pijem svoj mélange, kot bi mu rekli Dunajčani, ali preprosto cappuccino, kot bi ga poimenoval natakar, zdolgočasen turistov, na sončen dan ob Ljubljanici, se začnem spraševati, kaj sploh je tujina? Kaj so mi dala vsa ta leta zdoma, vsi razpakirani in nerazpakirani kovčki, letalske vozovnice, pogovori, joki, prepričevanja same sebe (in drugih), da je to, kar delam, prav … Je to, da poznaš preprosto več kot eno besedo v več kot enem jeziku (za skoraj isto vrsto kave)? Ne, se odločim in nagnem mélange do konca.

Gala Pavlin je zaključila dodiplomski študij gospodarskega prava na Wirtschaftsuniversität Wien ter LL.M. iz evropskega in mednarodnega gospodarskega prava na pravni fakulteti na Dunaju (Universität Wien). V sklopu poletnih šol je svoje znanje izpopolnjevala tudi na London School of Economics and Political Science (LSE) ter na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, študijsko izmenjavo pa je opravljala na Univerzi Bocconi v Milanu. Prve prakse ter delovne izkušnje je nabirala v mednarodnih podjetjih ter pisarnah v Avstriji ter Sloveniji, nazadnje je bila zaposlena na Veleposlaništvu Republike Slovenije na Dunaju. Trenutno vodi družbo Ilirika nepremičnine in zaključuje interdisciplinarni magistrski študij prava in managementa nepremičnin na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Kot članica upravnega odbora Društva v tujini izobraženih Slovencev se Gala aktivno zavzema za aktivno kroženje znanja, povezovanje Slovencev, živečih v tujini in domovini ter prenos najboljših praks nazaj v domovino.

Leto dni po vrnitvi iz tujine se mi zdi tujina samo še meglica na sicer sončen dan. Čutiš jo in veš, da bo tam še celo jutro, a preden se dobro zbudiš in začutiš prve znake svojega mélangea v žilah, se razblini in zdi se, kot da je bil vse samo privid. Ampak dnevi in jutra so dolgi in morda ne jutri, morda čez teden ali dva, se zopet pojavi in me dohiti v mislih. Tujina je že zdavnaj prešla v moj DNK in s tem spoznanjem dobi naenkrat vsako doživetje od sedaj naprej novo perspektivo.

Nekaj časa imaš v tujini občutek, da samo ti sprejemaš (težke) življenjske odločitve. Tvoji prijatelji in prijateljice iz gimnazije vrtijo kolesje časa, kot da je družabna igra – tukaj začneš, mečeš kocke, kakšno leto se premikaš po plošči hitreje (in kakšno počasneje), in ko se leto nagiba h koncu – no ja, pa ponovimo vse od začetka. Tujina ne deluje tako – edina predvidljiva stvar tam je, da ni nič predvidljivega. Priložnosti prihajajo še hitreje kot odhajajo in neprestano imaš občutek, da se komaj držiš nad vodo. Torschlusspanik je ena nemških besed, ki ne poznajo prevoda in ki je ne bom nikoli pozabila. Dobesedno bi to pomenilo Tor (vrata), Schluss (konec) in Panik (panika) – paniko pred zaprtjem vrat. Avstrijci pravijo, da verjetno izvira še iz časov, ko so se mestna vrata zapirala ob polnoči, da so meščane zaščitila pred vsiljivci in divjimi živalmi. Danes pa ta beseda skriva strah naše generacije – anksiozen, klavstrofobičen občutek, da se ti bodo možnosti in priložnosti izmuznile. Da boš zamudil čoln. Da nimaš dovolj časa, da dosežeš vse svoje cilje. Da se boš nekega dne zbudil z občutkom, da boš, če ne ukrepaš prav kmalu, zamudil edino priložnost, da se kadarkoli počutiš izpopolnjenega.

Zapis Gale Pavlin lahko v celoti preberete na strani Airbeletrina.