Tistega dne, ko sva se pogovarjala, je bilo v Joensuu na vzhodu Finske, kjer prebiva, minus 25 stopinj. Mesto ima 75.000 prebivalcev, večinoma študentov in zaposlenih v gozdarstvu. Tudi za Fince je ta del Karelije precej odmaknjen. »Kamor koli se pelješ, se dve, tri ure vožnje nič ne spremeni – povsod je gozd in jezera, nobenega velikega mesta,« je kraj, v katerem živi pet let, opisal Robert Mavsar, namestnik direktorja Evropskega inštituta za gozdove, ki ima sedež v Joensuu.

Robert Mavsar med sprehodom po zaledenelem jezeru na Finskem. Foto: osebni arhiv

Države, v katerih prebiva, izbira njegova kariera. Pred Finsko je osem let živel v Španiji, kjer je po študiju gozdarstva in ekonomije v Mariboru delal doktorat s področja vrednotenja okoljskih storitev. Dobil je zaposlitev pri Evropskem inštitutu za gozdove, v njihovi barcelonski pisarni. Ko je postal namestnik direktorja, se je preselil v centralo na Finskem. Preskok iz tople in sončne Španije, natančneje Barcelone, v hladno in temno Finsko je bil zelo velik: »Če povem po pravici, mi je Finska bližje, kot mi je bila Barcelona, kjer nikoli ni miru – veliko mesto, gneča, oddaljenost od narave. Na Finskem pa je povsod okoli nas gozd. V službi je sicer stresno in naporno, a narava me sprosti.«

Ne, v službo ne hodi s tekaškimi smučmi. On ne, ima pa kolege, ki to počnejo, tako da imajo v službeni stavbi posebno sobo za hrambo smuči: »Vse leto se ne glede na vremenske razmere vozijo s kolesom, na katerem imajo posebne zimske gume. Finci pravijo, da ni slabega vremena, je le slaba oprema.« Ob tem je treba poudariti, da pozimi niso le nizke temperature, temveč tudi tema. »Imam srečo, da veliko potujem, tako da nisem nenehno v temi. Oktober in november sta najnapornejša, ko je tema in še ni snega. Pozneje, ko zapade sneg, ta odbija svetlobo in je malo bolje. Na začetku zime se mi pogosto zgodi, da sem že ob dveh popoldne zaspan,« je dejal.

Celoten članek je objavljen na strani dnevnik.si