Kaja se je iz rodne Ljubljane v Tokio preselila pred približno dvema letoma, pred tem pa ga je že večkrat obiskala. "Japonska se mi je zdela zanimiva že od malega in ta prevzetost z njihovim jezikom me je vodila do študija japonologije na ljubljanski filozofski fakulteti," pravi. Ko se ji je leta 2012 ponudila priložnost dvotedenske študijske izmenjave, je bil to šele začetek zgodbe, ki ga plete njeno življenje v deželi vzhajajočega sonca.

Foto: osebni arhiv

Na Japonsko se je vrnila ponovno leta 2013, tudi tokrat v sklopu študijske izmenjave, kjer je ostala leto dni. Po končanem letniku se je nato zaradi obveznosti preselila nazaj v Ljubljano, kjer je tudi uspešno diplomirala iz smeri japonologija. Ko pa se ji je marca 2016 ponudila možnost zaposlitve v Japonskem glavnem mestu Tokiu, se pri svoji odločitvi o selitvi, ni predolgo omahovala.

Zanjo prihod na Japonsko ni bil velik kulturni šok

"Prihod na Japonsko je bil na srečo in nesrečo vse, kar sem pričakovala. Imela sem to prednost, ker nisem na fakulteti študirala le japonskega jezika, ampak tudi njihovo kulturo, zgodovino in družbo," pojasnjuje.

Kaja pravi, da je imela zaradi predhodnih potovanj dokaj realno predstavo o življenju na Japonskem. Se pa zaveda, da ima vsaka država na tem svetu težave in da nikjer ni raj na zemlji.

Zaposlena v podjetju, ki zaposluje le tri tuje državljane

"Ker sem zaposlena v podjetju, kjer so vsi Japonci, se je integrirati težko, saj imajo vsi popolnoma japonsko mentaliteto, ki pa, resnici na ljubo, ni najbolj odprta do pozitivnih sprememb. Tudi na najmanjše spremembe se ne odzivajo dobro," pravi Kaja.

Trenutno dela v informacijsko tehnološkem podjetju, kjer opravlja delo na področju preprečevanja prevar kreditnih kartic. "Delo poteka v 90 odstotkih v japonščini, le malokrat v angleščini."

"Integracija v japonsko delovno kulturo se mi zdi izjemno težka. V primeru, da je podjetje odprto do novih predlogov, sprememb in pozdravlja raznolikost, kjer zaposlujejo tudi tujce, je situacija nekoliko boljša," dodaja.

Tokio je mesto, ki nikoli ne spi

Kaja meni, da je življenje v Tokiu v primerjavi z Ljubljano veliko bolj kaotično, kar je seveda razumljivo glede na to, da po številu prebivalcev prekaša celotno populacijo Slovenije. Ne pozabi pa dodati, da se ta kaotičnost razlikuje tudi od same lokacije bivanja v mestu in širši regiji, saj niso vsi deli enako poseljeni.

"Tokio je resnično mesto, ki nikoli ne spi. Pa ne samo v smislu zabaviščne industrije, ki je tukaj res nepredstavljivo ogromna, ampak tudi delovnih navad. Mislim, da je dokaj znano, da so Japonci narod deloholikov. Tega se nisem niti toliko zavedala, dokler tu nisem začela delati," pojasnjuje in dodaja: "Ljudje pridejo v službo ob devetih zjutraj in odidejo ob desetih zvečer, in to vsak dan. Tu namreč obstaja nenapisano družbeno pravilo, da podrejeni ne sme od delovnega mesta pred nadrejenim. V Sloveniji oziroma Evropi se mi kaj takega res ni dogajalo pogosto."

Zaradi dolgih delovnikov morala na dnu, zato pa hodijo na zabave

"Ker ljudje delajo dolge ure, sta morala in učinkovitost pri delu povsem na dnu. Bi celo rekla, da učinkovitost ni tako cenjena vrlina na delovnem mestu, kot je recimo pri nas v Sloveniji," opaža.

"Njihovo delovno okolje je popolnoma drugačno od tistega kar poznamo v Sloveniji. Recimo, tukaj se tudi po dolgem delovnem dnevu nemalokrat vsi sodelavci odpravijo skupaj ponočevat in pit. Včasih se zabava konča po eni pijači, včasih pa po desetih," v smehu dodaja.

"Tukaj ni nič neobičajnega, če vsaj trikrat ali celo petkrat na teden delovni dan končaš v lokalu pijan." Ni pa vse tako slabo, saj je Kaja svojega moža spoznala v podjetju.

Niso vsi Japonci enaki

"Podobno kot se razlikuje življenje na Japonskem po regijah, se tako tudi njeni prebivalci. Ker trenutno živim v Tokiu, lahko samo opišem, kakšni so ljudje, ki tu živijo," pojasnjuje.

"Ker sem tujka, jih obenem zanimam in ne zanimam. Na vlaku, v mestu, v trgovinah in drugih javnih površinah pogosto občutim radovedne poglede, kot da bi v meni videli nekaj nenavadnega in nadvse zanimivega. Bi pa rekla, da so Japonci prijazni, le zaprti do tujcev," priznava.

Seveda so tudi izjeme. "Ljudje, ki so izobraženi in imajo izkušnje z življenjem v tujini, so veliko bolj odprti in sprejemljivi do drugih narodnosti, medtem ko so ljudje, ki že vse življenje niso stopili zunaj svoje matične države, nekoliko trši oreh. So pa veliko bolj dobrodošli do tujcev, ki spoštujejo njihova družbena pravila in norme."

Njeni prijatelji vsi tujci

"Niso nesramni ali nevljudni, pa tudi zelo radi pomagajo. Če jih vprašaš za pot, ti ne dajo samo napotkov do tja, ampak te velikokrat tudi pospremijo do končne destinacije. Rekla bi, da tako kot drugje po svetu tudi Japonci potrebujejo čas, da te spoznajo in sprejmejo."

Čeprav na Japonskem živi že več kot dve leti, so njeni prijatelji večinoma vsi tujci. "Saj ne, da se z Japonci ne razumem dobro in da me niso sprejeli, le tako je naneslo, da so v mojem ožjem krogu prijateljev vsi tujci. Z njimi imam veliko skupnega, kar se tiče življenja in kulturne izkušnje kot tujec v Tokiu," pojasnjuje. Z njimi se najraje druži po kavarnah. Ker so nekatere izmed njih tematske, zelo radi odkrivajo nova mesta, kjer se da spiti dobra kava.

Zelo pazijo na svoje okolje, promet je neprimerno boljši

"Tu resnično pazijo na svoje mesto in okolje. V Tokiu, ki je milijonsko mesto, boš težko opazil kakšne smeti. Vse smeti odnašajo domov in jih reciklirajo, za tisto, kar pristane na ulici, pa se poskrbi še isti dan, vse takoj pospravijo," opaža Kaja.

"Potniški promet je svetlobna leta pred Slovenskim. Vlaki ne zamujajo, vozijo redno in pogosto, so čisti in ljudje se vozijo v miru. Ni prerivanja in razgrajanja. Mislim, da bi se glede tega lahko Slovenci malček bolj zgledovali po njih. Všeč mi je spoštovanje, ki ga imajo do mesta, drug drugega in skupne lastnine. Ko bi bilo vsaj v Ljubljani enako."

Standard življenja visok, samo ne se pustiti na delovnem mestu

"Standard in kakovost življenja sta zelo visoka, če se le ne pustiš na delovnem mestu, da te izkoriščajo, in če spoštuješ kulturo, v kateri živiš. Trgovine in restavracije so odprte vse dni v tednu, vedno imaš kam iti, kaj početi," pravi.

"Hrana je odlična, tudi če je poceni." Hitro doda, da je Tokio v resnici drago mesto, a se da preživeti, ker ponuja možnost neskončnih izbir. Kaja se navdušuje nad japonsko verigo trgovin, kjer ponujajo živila in druge dobrine za sto japonskih jenov (približno 77 centov).

"V teh trgovinah se da kupiti prav vse, od vrtnarije, pripomočkov "naredi sam", celo do jedilnega pribora. In kakovost je res odlična, nimaš občutka oziroma ne pomisliš, da je stalo manj od evra. So pa na voljo tudi dražje trgovine za tiste, ki razpolagajo z večjim proračunom," navdušeno priznava.

Zanjo Japonska v medijih predstavljena preveč enodimenzionalno

"Japonska je v medijih predstavljena kot dežela vzhajajočega sonca, kjer so vsi ljudje prijazni, vlaki hitri. Za preostali svet je to prestolnica anime in manga in bizarnih trendov. Pri slednjih naj omenim, da se večina ljudi nad temi dejansko zgraža," dodaja.

Čeprav priznava, da so anime in manga popularni, vlaki pa hitri, izpostavlja, da večina ljudi daje temu prevelik poudarek, zato ne opazijo oziroma nimajo realne predstave o tem, kako poteka družbeno življenje.

"Sama sem imela predznanje o japonski družbi, pa sem bila na trenutke vseeno nekoliko presenečena, ko sem vstopila v ta svet," pravi.

Najbolj ceni njihovo prijaznost

Vidik življenja, ki ga ima na Japonskem najraje, je, da so resnično vsi zelo vljudni in prijazni. Ceni tudi njihovo pripravljenost, da se tujcem poskušajo vedno bolj odpreti. Kot nekoliko negativni vidik izpostavlja iskanje zaposlitve za tuje državljane, ker je delo v večini primerov zelo težko dobiti, še posebej, če nimaš predhodnih izkušenj z življenjem in potekom dela.

Kaja svoje proste dni najraje preživi ob pohajkovanju po mestnem jedru in sprehodih po parkih. Čeprav ji življenje v Tokiu trenutno ustreza, se ne vidi, da bi na Japonskem ostala. "Čez nekaj let bo zagotovo čas za vrnitev v rodno Slovenijo, če le najdem službo," pripoveduje v smehu.

Japonska ji odprla oči glede Slovencev

"Pogrešam našo odprtost, humor in način razmišljanja. Zelo pogrešam Slovenijo, saj sem, odkar sem se preselila, Slovenijo obiskala le enkrat. Na žalost imam resnično malo dopusta. Prvo leto dobiš le deset dni, s tem da koncepta bolniških dopustov sploh ne poznajo. Dlje časa si zaposlen, več prostih dni dobiš. Zato mi časa za potovanje ne preostane veliko, prav tako pa so tudi letalske vozovnice zelo drage," za konec doda Kaja.

SiolNET