Praga in nasploh Češka republika se v petem koledarskem mesecu ne potopi samo v čas ljubezni, ki ga prvemu maju v začetku pesnitve Maj pripisuje velikan češke romantike Karel Hynek Mácha, ampak tudi v množico literarnih prireditev. Njihov formalni vrhunec je gotovo knjižni velesejem Svet knjige, ljubitelje besedne umetnosti pa tudi mimo njega domala vsak dan vabi kak bralni ali pogovorni dogodek. Že leta smo v tem dogajanju zelo dejavni tudi Slovenci. Če bi kdo popisal vse dogodke in jih delil z nacionalno strukturo udeležencev in organizatorjev, bi verjetno zasedli kar eno najvišjih mest.

Praga. Foto: Nebojsa Tejic/STA

Praške majske slovenske literarne aktivnosti so imele svojo predigro pravzaprav že 28. aprila z literarno-glasbenim večerom soseda iz Brna, Klemena Piska. Seveda ni šlo brez njegovih pesmi in kitare, ki pa so tokrat vendarle ostale na obrobju našega zanimanja. To je bilo namenjeno predvsem zbirki kratkih zgodb Pihalec, ki mu jo je pred nedavnim v češčino pod naslovom Foukač prevedel Petr Mainuš. Z duhovitim in zgovornim avtorjem, ki ni skoparil s pojasnili o nastajanju posameznih prebranih zgodb, smo se na njegovo željo srečali v prireditveni dvorani Lužiškega seminarja (Klemen ima namreč na svojem glasbenem repertoarju tudi nekaj pesmi v lužiški srbščini). Za konkretizacijo dogodka je bila najzaslužnejša tam delujoča Eliška Papcunová (sicer tudi slovenistka) , ki je v zadnjem trenutku suvereno vskočila tudi v vlogo bralke izbranih odlomkov. Da je večer tekel živahno, je z iskrivimi komentarji in vprašanji poskrbela dr. Hana Mžourková.

10. maja smo literaturo uživali v klubski kleti holešoviške kavarne Liberal. V zelo posrečen skupen pesniški nastop sta se zlili sicer sprva samostojno zamišljeni gostovanji Barbare Korun in Iztoka Osojnika ter Bernarde Jelen. Gospa Korunova je prišla na Češko in Moravsko predstavit prevod svoje leta 2011 z Veronikino nagrado nagrajene pesniške zbirke Pridem takoj, ki jo je jeseni v češčino (kot Přijdu hned) prelila že omenjena Hana Mžourková. Slednja je tudi vodila Korunovi posvečeni del večera. Mislim, da je vredno dodati, da je ga. Barbara izvedla dinamičen bralni nastop, ob katerem so njena že tako sugestivna besedila še bolj prepričala. Iztok Osojnik za razliko od pesniške kolegice ni prišel z eno knjigo, ampak z izborom v češčino prevedenih pesmi iz raznih zbirk, pozornosti pa ni vzbudil le s pesniško besedo, ampak tudi z izčrpnimi odgovori na vprašanja (predvsem o položaju poezije v slovenski družbi) povezovalca njegovega dela večera, Aljaža Koprivnikarja. Aljaž je moderiral tudi nastop Bernarde Jelen, ki je prišla v Prago kot novinka na slovenski pesniški sceni. Kot prevajalka vseh treh pogovorov se je znova izkazala naša sveža magistrica Eliška Bernardová. Del stroškov prihoda g. Iztoka in ge. Bernarde je pokril ljubljanski Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, pri organizaciji pa je sodelovalo tudi Kulturno-umetniško društvo Police Dubove.
Le tri dni kasneje, v petek, 13-ega, in to za povrh točno opoldne, smo dočakali slovenski nastop tudi na letošnjem praškem knjižnem velesejmu. Zanj je najbolj zaslužna novomeška založba Goga, ki je v češko prestolnico, dan prej pa tudi v Brno, pripeljala Agato Tomažič in Sebastijana Preglja ter roman pokojne Maruše Krese (in dokumentarni film o njem). 50 minut se je izkazalo za nekoliko prekratek čas za res kvalitetno predstavitev kar treh ustvarjalcev, a publika je vseeno dobila vsaj osnovni vtis o knjigah Česar ne moreš povedati frizerki (enega izmed dveh prebranih odlomkov tako naslovljene prozne zbirke ge. Tomažič je prevedla in prebrala naša študentka Soňa Hendrychová, prevod drugega pa je bil delo njene študentske kolegice iz Brna Anete Zlámalove), Kronika pozabljanja (odlomka Pregljevega romana je prevedla Eliška Bernardová, ki se je z avtorjem za nas tudi pogovarjala) in Da me je strah? (dialoško listo dokumentarnega filma o Maruši Krese je prevedla Soňa Hendrychová, odlomek romana v prevodu Vendule Eicherove iz Brna pa prebrala študentka Kristýna Flanderová). Kot prevajalec Eliškinega pogovora z g. Sebastijanom ter izmenjave vprašanj in odgovorov avtorja tega poročila z go. Agato se nam je pridružil še stari znanec in nekdanji študent Radek Novák. Tudi skromen del stroškov tega gostovanja je pokril Center za slovenščino.
Na knjižnem sejmu sta se zgodila še dva slovenska nastopa. Tako je v sklopu predstavitve petih na Češkem živečih dvojezičnih avtorjev svoje pesmi brala in o identitetnih vprašanjih spregovorila doc. Alenka Jensterle-Doležal, samostojno predavanje o stanju v slovenskem založništvu pa je imela Tanja Tuma. Oba dogodka sta se zgodila brez pomoči lektorata oz. praške univerzitetne »slovenistike«.

Istočasno s Svetom knjige se je dogajal tudi Prague Microfestival, nekoliko alternativna mednarodna prireditev, združujoča literaturo, kulturološko debatništvo, film, glasbo in različne umetniške izraznosti prepletajoče dejavnosti. Eden izmed programskih direktorjev letošnje izvedbe festivala, praški slovenski doktorand Aljaž Koprivnikar, je en večer in noč te prireditve pridobil izključno za predstavitev slovenske poezije. V klubu Vzorkovna so tako 14. maja svoje pesmi brali Katja Gorečan, Gregor Podlogar, Andrej Hočevar, Alenka Jensterle Doležal in Boris A. Novak, za njimi pa še študentje ljubljanske primerjalne književnosti, ki so bili v tem času v Pragi na ekskurziji. (Od naših študentov je pri pripravi dogodka z nekaj prevodi sodelovala Kateřina Honsová.) Podlogar in Novak sta sodelovala tudi na mednarodni debati o sodobnem literarnem avantgardizmu., g. Boris pa je svoj natrpani program dopolnil še s predavanjem o lastnem epu Vrata nepovrata, ki ga je za svoje ljubljanske študente in praške slušatelje slovenščine izvedel na Katedri za južnoslovanske in balkanistične študije Filozofske fakultete Karlove univerze.
Slovensko utripa češka kultura tudi v juniju. V soboto se je tako zaključil štiridnevni mednarodni pesniški festival Stranou, ki sta ga že deveto leto zapored V Berounu in manjših okoliških mestih ter Pragi pripravila Peter Kuhar in Lenka Daňhelová Kuhar, na njem pa je letos sodelovalo kar šest slovenskih avtorjev (Esad Babačić, Urška Kramberger, Cvetka Lipuš, Tanja Petelinek Hohler, Primož Repar in na daljavo Andrej Brvar). V Malem gledališču (Malé divadlo) v Libercu je bila v petek premiera Dogodka v mestu Gogi (Událost v městečku Goga) v režiji Uroša Trefalta, slovenski gledališki akcent pa bo imel tudi cikel dogodkov v okviru praškega obeleževanja Havlovega leta, saj bosta v Knjižnici Václava Havla (Knihovna Václava Havla) o slovenski recepciji velikega češkega dramatika in predsednika ob igralski asistenci Nataše Burger predavala Denis Poniž In Katja Mihurko Poniž. Omeniti velja še vsaj petkov orgelski koncert Slovenke Veronike Kohoutove v znameniti Plečnikovi cerkvi na Vinohradih in vključitev fragmentov literature Dušanja Šarotarja (v prevodu udeleženca tečaja slovenščine Vojtěcha Pojarja) v hrvaškim in slovenskim Judom posvečeni dogodek Radka Nováka v okviru Muzejske noči. So pa vse to prireditve, pri katerih lektorat – razen pri predavanju o Havlovi dramatiki, za katero je obiskovalka izbirnega tečaja slovenščine Kristýna Flanderová prevedla nekaj informacijskih besedil – neposredno ne sodeluje; tako kot maja ni bil udeležen na Slovaški in Sloveniji posvečenih Dnevih slovanske kulture (Dny slovanské kultury) v Velegradu in okoliških mestih.

Upati je, da se bo visoki frekventnosti slovenskih kulturnih dogodkov počasi začela približevati tudi njihova obiskanost. V enem izmed neformalnih pogovorov z gostujočimi umetniki se je porodila v osnovi sicer nekoliko cinična misel, da bi bilo treba za zagotovitev trdnega zanimanja oblikovati nek skupen marketinški nacionalno-kulturni imenovalec, kakršnega so Skandinavci našli v kriminalkah in Rusi v mafijski tematiki. A realno je bitka za prepoznavnost – če se ne zgodi kak nenaden in ne nujno s kakovostjo produkta povezan preboj – tek na dolge proge. Glavno je, da »tekmovalcem«, torej organizatorjem, ne poide sapa, podpornikom pa ne sredstev za vzdrževanje vsaj sedanjega stanja.

Vir: Andrej Šurla (lektor slovenščine na Filozofski fakulteti Karlove univerze)