Ernesto Bajda je eden od članov velike družine Bajda, skoraj klana, ki živi v argentinski Mendozi. Ta ni le kraj, kjer prebiva veliko Slovencev, temveč tudi argentinska prestolnica vina. Zato ni čudno, da je Nesti, kot ga kličejo, enolog, in to pri eni najbolj znanih mendoških vinskih kleti.

Ernesto Bajda je enolog v slavni argentinski vinski kleti Catena Zapata. Foto: osebni arhiv

Zgodba družine Bajda iz Mendoze se je začela po drugi svetovni vojni, ko so se trije bratje Bajda iz kranjskih Čirč preselili čez Atlantik. Eden je šel v Združene države Amerike, dva, Jože in Peter, pa v Argentino. »Moj dedek je bil Peter Bajda in je takoj, ko je prišel v Mendozo, zagnal obrt, ki jo je obvladal – sodarstvo. Vsi moji strici in moj oče so delali v družinskem podjetju. Ko je ded umrl, so razdelili podjetje na različne dele: moj oče je tako svoj del podjetja preselil v Cordobo, kjer ima žago. Moj stric Martin je ostal v Mendozi in še vedno izdeluje tudi sode, poleg tega pa še lesne talne obloge. Veste, sodarstvo se je v zadnjih letih močno spremenilo. Zdaj večino majhnih hrastovih sodov uvozimo iz Francije. Ker v Argentini ni hrasta, so moji predniki bolj predelovali stare sode kot pa izdelovali nove,« je zgodovino svoje družine in dejavnosti, po kateri so znani, opisal Ernesto Bajda.

Tudi družina njegove mame se je po vojni izselila iz Slovenije: »Mama je iz ljubljanskega Polja in se je rodila v Sloveniji. Tudi njena družina je šla najprej v Avstrijo, potem pa v Argentino, v Buenos Aires. Po očetovi družini so bili vsi moji strici in tete rojeni v Avstriji in Argentini, po mamini strani pa so bili vsi rojeni v Argentini.«

V njihovi družini so vedno govorili slovensko. Ernesto je najmlajši od petih bratov in sester. »Zaradi tega sem najmanj govoril slovensko. Moja sestra pa recimo do takrat, ko je šla v vrtec, sploh ni znala špansko. S časom sem znanje slovenščine izgubil. Z brati in sestrami med seboj ne govorimo slovensko, saj smo vsi poročeni z Argentinci in Argentinkami. Še vedno pa govorim slovensko z očetom.«

Malbec iz podandskih vinogradov

V Mendozi je zelo aktivna slovenska skupnost in Ernesto poje v slovenskem oktetu, ki je zdaj postal nonet in je pravzaprav »družinska zadeva«: v njem sta namreč dva Bajdova in trije Šmonovi, s katerimi so Bajdovi tudi v sorodu.

Prav zaradi okteta je srečal tudi svoje ameriške sorodnike, in to šele leta 2000, ko so šli na turnejo po Ameriki. Dvakrat so nastopili tudi v Sloveniji. »Povabljeni smo bili na proslavo 25. obletnice osamosvojitve, kar je bil za nas zelo pomemben dogodek. Vsi smo pol Argentinci, pol Slovenci in ganljivo je bilo sodelovati na obletnici ustanovitve naše druge domovine. To, da imamo dve domovini in dve kulturi, nas bogati.« Kot pravi, je od svojih slovenskih starih staršev podedoval vztrajnost pri premagovanju ovir, življenje v Argentini pa mu je dalo pogum, da ruši pravila, a v dobrem smislu, da premika meje.

Tako nekako se je začela tudi njegova vinska zgodba. Vinsko tradicijo in kulturo imata tako Slovenija kot Argentina. »Vino je bilo vedno del mojega življenja, saj je bilo vedno na mizi za kosilo, hkrati pa je bilo tudi del vsake proslave v Slovenskem domu v Mendozi. Spominjam se tudi vonja po vinu, ki je vel iz dedove in očetove sodarske delavnice.« Ded je imel majhen vinograd pa tudi sadovnjak in dvorišče, polno kokoši, celo dve kravi in svinje. »Zdi se mi, da je to slovenska tradicija, da se vse, kar se da, pridela doma. Tako smo iz sadja kuhali marmelado, ded pa žganje. Še vedno imam njegov kotel za žganjekuho in vsako leto skuham nekaj slivovke pa tudi brendi. Iz svežega mleka je moja mama delala sir in argentinsko mlečno sladico dulce de leche.«

V tem je bila njihova družina zelo posebna, saj v Argentini ni navada, da bi imeli svoje vrtove. Ernesto pa ima tudi zdaj svoj vrt, saj je prepričan, da ima to v krvi.

Tako kot vino. Vedno je imel rad naravo in odločil se je za študij agronomije. Na fakulteti so tedaj iskali nekoga, ki bi bil oskrbnik fakultetnega vinograda. Javil se je in njegovo življenje je postalo tesno povezano z vinogradi. Po diplomi se je nemudoma zaposlil v slavni vinski kleti Catena Zapata. »Tam sem že šestnajst letnikov. Saj veste, vinogradniki leta štejemo bolj romantično v letnikih, ne v letih,« se je pošalil. Cateno Zapato je leta 1902 ustanovil italijanski priseljenec Nicola Catena in je še vedno v družinski lasti. Slovijo po tem, da so argentinski malbec predstavili svetu. »Kar nas dela drugačne od drugih, je to, da so naši vinogradi na zelo specifičnem območju v puščavi na nadmorski višini okoli 1500 metrov tik pod Andi, tako da je podnebje zelo hladno. To pa je popolna kombinacija za vino malbec,« je razložil enolog. Samo podatek o tem, kako vrhunsko je vino vinske kleti, kjer ga ustvarja – steklenica stane od 50 evrov navzgor. »Pri vinski kleti Catena Zapata me veseli to, da vas nikoli ne zavrnemo, če želite pri pridelavi vina poskusiti kaj novega. Če ne uspe, se tudi iz neuspeha nekaj naučiš,« je navdušen. Tako kot je navdušen, da je v Mendozo končno te dni prišla pomlad in so trte začele brsteti. To pomeni, da se je začela pot k novemu letniku vina. Za letošnjega, ki so ga obrali maja, je prepričan, da je poleg lanskega eden najboljših v tem desetletju.

Zaboj slovenskega vina čaka na martinovo

Toda ne glede na to, da je enolog v svetovno znani vinski kleti na najbolj znanem argentinskem vinorodnem območju, obožuje slovenska vina. Na njegovo žalost pa jih okusi zelo redko, ker je prepovedan uvoz tujih vin v Argentino, saj država tako ščiti domače vinogradnike. Vedno, kadar gre v tujino, pa prinese vino. »Nikoli ne kupim oblek, domov prinesem le vinske steklenice,« se je zasmejal in takoj razložil, kako mu je letos slovenski zbor iz Mendoze, ki je poleti gostoval v Sloveniji, prinesel zaboj slovenskega vina, ki mu ga je poslal Ivan Peršolja, predsednik Društva za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenije. Zaboj je še vedno zaprt in nedotaknjen, saj bodo vino odprli šele za martinovo, ki ga bodo tako kot vsako leto praznovali v Slovenskem domu.

In potem prizna nekaj, kar stežka priznajo še v Sloveniji živeči Slovenci: »Veste, verjetno sem edini Slovenec v Argentini, ki ima med vsemi slovenskimi vini najraje cviček. Slovenci v Argentini sploh ne morejo razumeti, zakaj je tako. Toda zame je cviček prava identiteta slovenstva.«

Ernesto Bajda trenutno nima svojega vinograda, sanja pa o tem, da bi ga imel po upokojitvi v Sloveniji. »Vedno pravim, da sta moj ded in oče izdelovala sode, jaz jih polnim, moji otroci pa bodo le uživali v vinu.«

Dnevnik