Kmalu bo minilo dve leti, odkar so Britanci izglasoval brexit. Na referendumski dan se mi je kljub tesnim napovedim zdelo, da bo prevladala britanska pragmatičnost, čeprav so se mi ekonomski argumenti v prid Evropske unije vedno zdeli priskutni in pretirano koristolovski. Moja partnerka, doma iz Italije, je pesimistično stavila na čustva.

Gašper Jakovac je doktoriral iz angleške književnosti na Univerzi v Durhamu (Velika Britanija). Je občasni kolumnist za časopis Delo in avtor monografije o Shakespearovih zgodovinskih igrah, Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene (Ljubljana: LUD Literatura, 2015). Živi in dela v Yorku.

V mesecih pred referendumom smo namreč opazovali, kako so iz globin družbene podzavesti na površje kipeli sovraštvo, zagrenjenost, zarjaveli nacionalizem in vsesplošna omejenost dobršnega dela britanskega elektorata. 24. junija 2016 sem se tako zbudil s cmokom v grlu, pograbil telefon in preveril, kaj mi sporoča Guardian. »Prav si imela,« sem ji rekel. In tako se je začela prva od petih stopenj žalovanja: zanikanje.

Odločitev Britancev, da izstopijo iz Evropske unije, zame ni bila travmatična zato, ker naj bi formalno-pravno ogrozila mojo prihodnost na Otoku. Nikoli se nisem bal, da mi bodo kršene pravice, ki mi pripadajo kot državljanu EU, da ne bom dobil dela ali da se bom moral nenadoma spopadati s priložnostno ksenofobijo, čeprav je število rasističnih izpadov na britanskih ulicah ironično naraslo prav v tistih evforičnih tednih, ko je Združeno kraljestvo menda zares postalo odprto in globalno. Doživel sem ravno nasprotno: angleški prijatelji so se mi iz sramu hiteli opravičevati za katastrofalni rezultat.

Izid me je pretresel zato, ker sem se počutil zavrženega. Zaušnico, namenjeno bruseljskim tehnokratom, sem razumel kot zaušnico, namenjeno meni osebno. Sem pač le eden od evropskih migrantov, ki domačinom kradejo službe in katerih število bo zdaj treba strogo omejiti. In čeprav sem brexitovcem priznaval nekatere zagate obstoječe preseljevalne politike, sem menil, da nobena še tako artikulirana kritika EU-jevske birokracije in neoliberalizma ne more opravičiti radikalne negacije temeljnih vrednot povojne Evrope, ki so – pa naj bo to dobro ali slabo – intimno povezane z institucijami EU.

...

Celoten zapis Gašperja Javkoca lahko preberete na strani Airbeletrina.