»V Ameriko greš,« je rekel prijateljičin oče, ko sem odhajala, »da te spremeni.« Spremeni v kaj? Je bilo kaj narobe s človekom, kakršen sem bila do 13. avgusta 2016? Premalo izkušena? Premalo svetovljanska? Prevelika socialistka? Moj brat, na primer, pogosto reče, da človek, ki se mu v življenju ni nič zgodilo, nima o ničemer pisati. Pa je treba za to, da bi se človeku kaj zgodilo, res spakirati kovčke in se preseliti čez Atlantik? Odhajala sem polna odporov. Vem, kaj delam? Vem, kaj hočem? Retorična vprašanja niso samo stvar slabega sloga, so tudi stvar slabega počutja. Skoraj bi rekla negotovosti, a v resnici je ravno obratno. So znak gotovosti, ki ji raje ne bi pogledali v obraz. Še vedno sem polna odporov. A, hecno, kljub vsemu sem šla. V iskanju otvoritvene suverene odločitve, prvega poglavja bildungsromana, ki bi iz veliko prestarega otroka, kakršen sem bila še pred nekaj urami, napravil svojega naziva vrednega človeka, iz dekleta, ki se s preveliko samoumevnostjo prilagaja pričakovanjem in potrebam drugih, pa svojega naziva vredno feministko, sem spakirala kovčke, in se z ene province vesolja preselila na drugo.

Blog Katje Perat v celoti lahko preberete na spletni strani airBeletrina.

* Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.