Peter Kuhar, rojen 1944 v mestu Körmend/Kermedin ob Rabi, na Madžarskem, je slavist, časnikar, prevajalec poezije in proze iz več slovanskih jezikov, idr. Objavlja v Sloveniji in v tujini, v literarnih revijah, RTV in časnikih, in sicer literarne kritike, eseje in tudi knjižne prevode. S soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo, pesnico in prevajalko, živita na Češkem. Oba skušata s svojim delom biti povezovalca obeh kultur, slovenske in češke, in sta v tudi člana Slovenskega društva Jože Plečnik, ki deluje v Češki republiki. Petra Kuharja sem spoznala na srečanju Dobrodošli doma v Murski Soboti, kjer je predaval o Jožetu Plečniku. Zanimiv sogovornik pa je imel še marsikaj povedati …

Peter Kuhar med predavanjem o Plečnikovem letu v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota.

Za prizorišče letošnjega srečanja Dobrodošli doma je bilo izbrano Prekmurje. Kako ocenjujete to odločitev Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu?

Odločitev, da je bilo za srečanje izbrano Prekmurje, me je navdušila iz več razlogov. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je izkazal upravičeno pozornost do pokrajine, bogat in raznoroden program je bil skrbno pripravljen in s poudarki tudi na Pomurju, na njegovih kulturnih, zgodovinskih, gospodarskih značilnostih in seveda kulinaričnih posebnostih. Konec koncev je iz Prekmurja odšlo zelo veliko zdomcev in izseljencev, raztresenih po vsem svetu. Celo iz naše ožje družine. Kako trdno smo Prekmurci povezani z domovino, pa je pokazala tudi razstava prekmurskih izseljenskih tiskov v ZDA – razstavo soboške knjižnice smo videli na gradu Rakičan.

Ste se teh srečanj udeleževali že kdaj prej?

Že prej sem se teh srečanj rad udeleževal, saj so vedno zanimiva in bogata, neredko pa so prišli na obisk moji prijatelji, znanci in sorodniki iz tujine. Lani in letos sem na Vseslovenskem srečanju v državnem zboru na kratko pripovedoval o Slovencih na Češkem, v okviru letošnjega programa Dobrodošli doma pa sem v murskosoboški študijski knjižnici govoril o arhitektu Jožetu Plečniku, ki ga Čehi štejejo za enega od treh največjih čeških arhitektov 20. stoletja.

Kakšne vtise ste zbrali na srečanju Dobrodošli doma? Bi lahko kaj posebej izpostavili?

Še ena fotografija s predavanja Murski Soboti.

Občudovanje si zaslužijo številne skupine z vsega sveta, med njimi je tudi precej mladih, ki negujejo slovensko kulturo celo v zelo oddaljenih celinah, ne le v Evropi. Gotovo vse opogumljajo besede ministra Žmavca, da je zavednih Slovencev drugod po svetu vsaj pol milijona. Prijetno presenečenje je bila zame tudi posebna izdaja revije Moja Slovenija, pripravljena prav za to priložnost. Na naslovnici je mlin na reki Muri v vasi Ižakovci. Dandanes tam deluje en sam mlin, bolj za turiste, narejen je po starih načrtih, a ko sem bil otrok, je bilo tam tudi šest ali sedem takšnih mlinov, privezanih na zemljišču, ki mu zdaj pravijo Otok ljubezni, nekoč pa je bil gozd in nekatere bližnje njive last mojega deda. Med odličnimi članki je v reviji tudi besedilo, ki govori o dogajanju med Slovenci na Češkem, od koder zdaj prihajam.

Kako vas je pot pripeljala na Češko?

Tako se je pač zgodilo, saj pravijo, da naključij ni. Na Češkem živim s soprogo Lenko skoraj deset let. Oba skušava s svojim delom biti povezovalca obeh kultur, slovenske in češke. Zato piševa, prevajava in objavljava knjige ter članke na Češkem in v Sloveniji, poleg tega pa pripravljava različne programe, katerih jedro je bodisi češka bodisi slovenska kultura. Lenka je izdala nekaj samostojnih leposlovnih knjig, a tudi prevaja v češčino, največ iz poljskega in slovenskega jezika; cela vrsta slovenskih avtorjev v njenem prevodu je bila objavljena v čeških literarnih revijah, trije avtorji, J. Osti, S. Hrastelj in M. Kušar, pa so izšli knjižno. Skupaj sva pripravila dvojezično antologijo sodobne slovenske poezije, ki ima naslov S petdesetimi glasovi govorim in prinaša dela petdesetih slovenskih pesnikov. V Sloveniji je doslej izšlo pet knjig, ki sem jih prevedel v tem času, precej objav pa se najde tudi v literarnih revijah, na Radiu Slovenija, v časopisju itd. Stanujeva v mestu Beroun, dobrih četrt ure vožnje v Prago. Tam je Lenka zaposlena v nekem velikem mednarodnem podjetju (ki ima podružnice po vsem svetu, tudi v Ljubljani). Sva med ustanovnimi člani Slovenskega društva Jože Plečnik, ki deluje od leta 2013. Oba sva tudi člana izvršnega odbora društva.

Z leve: Eva Markun, nagrajenka Festivala mlade literature Urška 2016, Lenka in Peter Kuhar, voditelja festivala. (Foto: Matej Maček, JSKD)

Bi lahko predstavili delovanje Slovenskega društva Jože Plečnik?

Podpira nas, že od ustanovitve naprej, predvsem Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ravno tako redno pa še slovensko veleposlaništvo v Pragi. Pri slovenskih programih društva Plečnik redno sodeluje tudi češko avtorsko društvo Stranou/Ob robu, ki ga imamo v Berounu. Tako smo lahko v prvih štirih letih od ustanovitve društva pripravili že več uspešnih prireditev in gostovanj. Naj se omejim samo na nekaj letošnjih dogodkov. Začeli smo npr. s fotografsko razstavo o Plečnikovih stvaritvah, in to v Pragi, s sodelovanjem fotokluba Ažman iz Škofje Loke; razstavo bomo skušali predstaviti v čim več krajih po Češki republiki. Junija je potekal mednarodni festival Evropski pesniki v živo, in med tridesetimi gosti iz več držav so bili kar štirje slovenski avtorji. Nastopov je bilo več, v različnih krajih. Zelo odmeven je bil literarni večer v sloviti Knjižnici Václava Havla v Pragi.

Pevski zbor iz Monoštra v Berounu.

Teden dni po festivalu so prišli na obisk porabski Slovenci, člani komornega pevskega zbora Zveze Slovencev na Madžarskem iz Monoštra. Zdaj smo sredi priprav na razstavo o psihologu dr. Mihajlu Rostoharju, slovenskem znanstveniku, pobudniku ustanovitve univerze v Ljubljani, ki pa je že pred prvo vojno in nato še nekaj desetletij pozneje deloval na univerzah v Pragi in v Brnu. Velja za utemeljitelja najprej češke, nato še slovenske sodobne psihološke znanosti. Po drugi vojni se je profesor Rostohar namreč vrnil v domovino. Razstavo nam bo posredoval Mestni muzej Krško, od koder profesor Rostohar izhaja, na ogled pa bo v Pragi in Brnu.

Zakaj ste za bivanje izbrali Beroun, ne pa Prago, znano po svoji lepoti in zgodovinskem bogastvu? Kakšne povezave s Slovenijo vidite v kraju svojega bivanja?

Češki kras je le ena plat Berouna, ki me spominja na Slovenijo. Tesna, čeprav nekoliko pozabljena povezava Berouna z Ljubljano pa je glasbenik Václav Talich, ki je velja za ustanovitelja Slovenske filharmonije pod tem imenom, v Berounu je živel in je tam tudi pokopan. Praga je res zelo lepo velemesto, praški grad so po letu 1920 obnavljali po Plečnikovih načrtih, grad in staro mestno jedro sta celo vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Veliko je že storjenega, da bi na ta seznam bila uvrščena še praška cerkev Srca Jezusovega, ki je tudi Plečnikovo delo in velja za najpomembnejšo sakralno arhitekturo 20. stoletja na Češkem. Praški vrvež je zelo živahen. Mirnejši je Beroun z dvajset tisoč prebivalci, s srednjeveškim obzidjem, med dvema rekama, obdan z griči in zaščiteno pokrajino, je ravno prav blizu Prage. Tukajšnji jamarji zelo dobro sodelujejo s slovenskimi. Geolog iz Muzeja Češkega krasa v Berounu mi je takole razložil razliko: »Slovenski Kras ima veliko več jam in je resda nekajkrat večji, vendar nekaj milijonov let mlajši od našega, češkega.« Glasbenik Václav Talich je eden največjih čeških dirigentov 20. stoletja. Glasbena oziroma filharmonična tradicija Ljubljane resda šteje več kot tristo let, toda orkester pod tem imenom je bil ustanovljen šele leta 1908, kot tak je deloval štiri leta, ustanovitev pa je spodbudil, orkester oblikoval in vodil prav Talich, vse do leta 1912, in v tem času je bil Talich tudi umetniški direktor in dirigent ljubljanske Opere. V Ljubljani se je Talich tudi oženil s pianistko Vido Prelesnik. Njun vnuk še danes govori slovensko. V Ljubljani bodo spominsko ploščo Talichu postavili prihodnje leto novembra, v okviru festivala Slovenski glasbeni dnevi.

Mešani komorni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem iz Monoštra je bil del kulturnega programa Noč cerkva, ki se je nadaljeval na cerkvenem vrtu.

Češka velja za eno izmed kulturnih stičišč slovanskega sveta. Lahko predstavite nekaj najznačilnejših povezav v slovensko-čeških stikih?

Dandanes so številni Slovenci na Češkem na vodilnih mestih nekaterih velikih mednarodnih podjetij in institucij ali vodijo slovenska predstavništva s sedežem v Pragi in drugod po državi. Veliko mladih spet prihaja študirat na Češko, marsikateri je našel tukaj delo, in tako naprej. Lahko rečem, da je slovenska prisotnost v Češki republiki kar opazna. Češka je bila za Slovence v zgodovini, še posebej v 19. stoletju dejansko najpomembnejša spodbuda, kako ustvarjati pogoje za narodno identiteto in kulturo, celo kako vzpostaviti gospodarstvo. Slovenski narodni preporod je črpal iz češkega, po češkem zgledu tudi kot antipod nemškemu vplivu. Na Slovenskem so po češkem zgledu ustanavljali slovenske čitalnice, usmerjali taborsko gibanje, organizirali glasbeno šolstvo od Maribora do Trsta, po ljubljanskem potresu so veliko zgradb okrog Tromostovja zasnovali češki arhitekti, ljubljansko Opero so – po čeških načrtih - gradili v istem času kot v Pragi slovito Narodno gledališče. In tako naprej. Da o pomenu sokolskega gibanja v športu ne govorimo. Povezav najdemo veliko tudi v prejšnjih stoletjih. Češke dežele so bile najrazvitejši del avstro-ogrske monarhije, z največ industrije in najboljšo infrastrukturo, v zgodovini so imele lastno državnost in kraljevske dinastije, Praga je bila sedež vladarjev. Ozemlju, po velikosti precej podobnemu današnji EU, je iz Prage v 14. stol. vladal Karel IV. Žena njegovega sina Sigismunda Luksemburškega je bila Barbara Celjska – ime pove vse. Bila je rimska, ogrska in češka kraljica. V Pragi je v 16. stoletju deloval skladatelj Jakob Petelin Gallus, doma iz Ribnice, Čehi ga štejejo za del svoje glasbene zgodovine. Plečnikov in Rostoharjev pomen sem že opisal. Pa sem omenil le nekaj zgodovinskih dejstev, povezav in le nekatere pomembne osebnosti.

Kje smo Slovenci v primerjavi s Češko republiko? Bi se lahko od Čehov česa naučili?

Primerjave so lahko zavajajoče. Toda od Češke republike bi se lahko učili, kako so hitro in uspešno modernizirali gospodarstvo in delovanje države, ki je imela za seboj nacistično in po drugi vojni sovjetsko komunistično diktaturo do leta 1989. Statistično in tudi sicer smo si precej podobni, a je Slovenija imela na začetku devetdesetih let več prednosti, ki je zdaj skoraj nima več. Nekatere statistike pač govorijo v prid Sloveniji, druge pa Češki. Povprečna bruto plača v ČR znaša okrog 1100 eur, v Sloveniji pa okrog 1500 eur. Toda v obeh državah približno šestdeset odstotkov prebivalcev ne doseže statistično povprečne plače. Registrirana brezposelnost se v Sloveniji giblje med 10 in 11 odstotki, na Češkem pa je manj kot štiriodstotna. Cene v trgovinah so približno enake, cenejše pa je npr. pivo, seveda. In knjige. Zdi pa se mi, da je v Sloveniji še vedno precej večja skrb za t.i. živo kulturo, kot so gledališča, film, knjige ipd. Komercializacija pa je na brezobzirnem pohodu v obeh državah, žal.

Blanka Markovič Kocen