Italija - Lucia Lo Cascio je Italijanka iz mesteca Pieris v goriški pokrajini. Mamo ima iz Vidma, očeta pa iz Ronk. Starša, Italijana, sta se odločila, da jo že od malih nog vključita v slovensko okolje, da bi spoznala tudi drug jezik in kulturo. Tako sta jo vpisala v slovenski vrtec in kasneje slovensko osnovno šolo v Ronkah. Nadaljevala je na slovenski nižji srednji šoli v Doberdobu, nakar se je vpisala na znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici.

Foto: RTV SLO

Na liceju (v Sloveniji je to gimnazija), je želela razširiti svoja obzorja ter spoznati tudi svet, ki se ne omejuje zgolj na slovensko in italijansko stvarnost. V četrtem letniku so jo sprejeli na mednarodno izmenjavo v Mostar, kjer je tri mesece preživela na mednarodni šoli United World College v Mostarju. Po vrnitvi domov naj bi jo čakalo nadaljevanje šolanja na goriškem znanstvenem liceju, Lucia pa se je odločila, da pol leta preživi v Ljubljani, na gimnaziji Poljane, v sklopu izmenjave, ki jo organizira Slovenski izobraževalni konzorcij. Ker ji je Ljubljana prirasla k srcu, se je naposled odločila, da bo šolanje kar dokončala v slovenski prestolnici.
Z Lucio smo se zjutraj pogovorili ob kavi v ljubljanski kavarni, saj sta ji v šoli ravno odpadli dve uri.

»Sem Italijanka, ker je moja družina popolnoma italijanska. Moj materni jezik je italijanščina, čeprav sem odraščala v slovenskem okolju,« pravi o sebi Lucia. S slovenščino je imela na goriškem slovenskem liceju nekaj težav, v Ljubljani pa se je potem zelo izboljšala. »Nalezla sem se celo nekaterih ljubljanskih izrazov. Sicer pa imam še vedno svoj »zamejski« naglas, čeprav se ne morem otresti ljubljanskih »a ne« in »pač« (smeh).
Lucia je v Ljubljani obiskovala tudi dvotedensko poletno šolo slovenskega jezika. »Nekaj se že naučiš, a na poletni šoli nas je bilo preveč in vsak je govoril po svoje. Nekateri so dobro znali slovensko, drugi manj, tako, da smo na koncu vsi govorili neko mešanico, da smo se vsi razumeli. Z nikomer pa se nisi potrudil, da bi govoril v lepi slovenščini …«
Izkušnja v Mostarju, o kateri pripoveduje zalo navdušeno, je Lucio močno zaznamovala in ji vlila nove energije po spoznavanju in odkrivanju drugih kultur, ljudi in kotičkov sveta. »V Mostarju je bilo res super. Šola je popolnoma različna od naših, ogromno je projektov in vsi imajo zelo odprto, rekla bi »svetovno« mentaliteto, veliko je ljudi iz najrazličnejših držav. Pri kosilu se lahko hkrati pogovarjaš z Bosancem in z Etiopijcem. Bilo je res krasno in moram reči, da se je bilo potem težko vrniti v Ljubljano.«
Po prihodu v Ljubljano pa se Lucia vseeno znašla in ji je živahno mesto kmalu priraslo k srcu. »Moram reči, da so v Ljubljani ljudje bolj odprti kakor v zamejstvu oziroma v Gorici. Gorica ima zaprto mentaliteto, občutek imam, da so vsi nekoliko zadržani in da jim je življenje v Gorici dovolj, kakor da izven tega ne obstaja nič drugega. Tam želijo ostati in ničesar nočejo spremeniti … Saj jih ne obsojam, da se razumemo. Ampak, ko sem se vrnila iz Mostarja, sem razumela, da to ni to, kar si želim. Nisem več razumela tega, zakaj si nekateri postavljajo te meje. Res je tudi, da je Ljubljana glavno mesto, tu lahko spoznam novo kulturo, različne ljudi, mišljenja …«
Lucia poleg šole rada jadra in poje, kar pa ji ne uspeva preveč dobro, odkar je v Ljubljani, saj med koncem tedna, ko se vrača domov, vedno zmanjka časa. V Ljubljani pa ji ni nikoli dolgčas. »Če imaš čas in si na počitnicah, lahko cele dneve nekaj počneš, ogromno je zabav, koncertov, razstav, muzejev … Večkrat zahajam v Opero, saj imam abonma, v kino pa manj, ker so filmi tu na sporedu vedno prezgodaj.«

Pred nekaj dnevi smo lahko Lucio videli tudi na RTV Slovenija na oddaji Kdo si pa ti, ki pripoveduje o mladih raznih narodnosti. »K sodelovanju me je povabila režiserka, ki pozna mojo vzgojiteljico v dijaškem domu. Ostali so v glavnem priseljenci, ali sinovi priseljencev, iz Argentine, Sirije, Madagaskarja, en fant je na primer iz Indije in je trenutno zaposlen v Sloveniji …«

Kaj pa namerava Lucia v prihodnjih letih? Letos jo čaka matura, nato pa si želi na študij medicine v Maribor. »Poskusila bom tudi vstopni izpit v Italiji. Vpisala sem se še v Ljubljano in Maribor, upam, da me sprejmejo v Maribor, saj mi je tam univerza res všeč, imajo pa tudi novejše aparate kot v Ljubljani.« Med študijem bo gotovo preživela tudi nekaj časa v tujini. »Rada bi šla na izmenjavo v Nemčijo, težava je v tem, da ne znam nemško …« Ali bi nekoč živela v Ljubljani, še ne ve. Gotovo pa je, da v Ljubljani pogreša primorski zrak, burjo, sonce in morje. »Včeraj, ko je v Ljubljani zapihalo in posijalo sonce, se mi je zdelo, da sanjam (smeh).«

Barbara Ferluga

Foto: B. Ferluga