Vida Matičič Malnaršič prihaja z Notranjske, natančneje z Rakeka, in trenutno živi na Nizozemskem, kamor se je preselila zaradi želje po študiju solopetja. Na Amsterdamskem konservatoriju za glasbo je najprej diplomirala in potem še magistrirala in sedaj delam kot freelancerka oziroma svobodna umetnica - koncertira, sodelujem v raznih projektih in pojem v enem najboljših opernih zborov na svetu - Opernem zboru Državne Nizozemske Operne hiše v Amsterdamu. Njena največja oboževalka je babi Jožefa, ki jo je letos poslušala v Ljubljanski operi, kjer je Vida nastopila pred domačo publiko. Želim si, da bi se nekega dne vrnila nazaj v domovino, to pa bo mogoče le, če bo imela dovolj možnosti za delo. Za Mojo Slovenijo je spregovorila o svojem življenju v deželi tulipanov in o domovini.

Foto: Osebni arhiv

Trenutno živiš na Nizozemskem, tja si odšla zaradi študija. Kaj te je prepričalo, da si ostala tam? Kako je bilo študirati na Nizozemskem, kakšni so tvoji spomini na študentska leta?

Študirala sem solopetje na klasični smeri na Amsterdamskem Konservatoriju za glasbo. Po zaključenem dodiplomskem študiju sem se odločila nadaljevati in magistrirala z zelo zanimivo magistrsko nalogo - Singing in Slovenian - Petje v slovenščini - s katero omogočim, da tudi tujci lahko pojejo v slovenščini. Študij je bil zagotovo zelo drugačen v primerjavi s Slovenijo, prvič zato, ker je potekal v angleščini in je okolje bilo izredno mednarodno, drugič pa tudi zato, ker moraš tu za študij plačevati šolnino. Del mojega dodiplomskega študija je radodarno podprlo slovensko Ministrstvo za kulturo, kasneje pa sem ob rednem študiju tudi delala, kar pa je tu redna praksa vseh študentov. Predvsem sem bila študentka zelo dolgo, najprej v Sloveniji na Pedagoški Fakulteti v Kopru, potem pa še tu na Nizozemskem - spominov je veliko, čudovitih in nepozabnih, predvsem pa sem vesela, da sem ob tem spoznala ogromno zanimivih ljudi ter z nekaterimi spletla trdna prijateljstva.

Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije? Kaj bi uvozila na Nizozemsko in kaj bi pustila za sabo?

Najbolj pogrešam svoje domače ter slovensko naravo. Uvozila bi kar celo svojo družino, da bi lahko bili bližje in ne bi več manjkala na vseh rojstnih dnevih in zabavah. Tudi kak hrib bi prestavila sem, da bi lahko splezala nanj in imela razgled na čudovita cvetlična polja, peščene plaze in mline na veter - to so moje najljubše nizozemske stvari. Sedaj jih z višine vidim le ob pristajanju z letalom.

Za sabo bi pustila vse strahove in vprašanja, če je to res prava odločitev. Če ne poskusiš, tudi nikoli ne ves.

Foto: Osebni arhiv

Kakšno je življenje na Nizozemskem v primerjavi z življenjem v Sloveniji, lahko potegneš kakšne vzporednice ali kakšne najbolj očitne razlike?

Življenje tu je bolj hitro in planirano. Veliko več je dogovarjanja za veliko časa vnaprej, kdaj se bos z nekom dobil, pa tudi če samo za iti na kavo. V Sloveniji se mi to zdi vse bolj spontano - nekoga srečaš in gresta na kavo. Ljudje tukaj so zelo odprti, so pa v Sloveniji ljudje nekako bolj topli in domači. Tukaj človek veliko lažje uresniči sanje, če so te bolj nore, odštekane in nekonvencionalne. Očitna razlika pa je v tem, da tu na dvakratni površini Slovenije živi kar 17 milijonov ljudi, kar posledično pomeni manjše hiše, manj prostora, manj narave in pa veliko možnosti za “networking” (povezovanje in mreženje).

V tujini živiš s svojim možem, ki je tudi Slovenec. Kje sta se spoznala in kako sta se odločila za življenje v tujini?

Tu živim s svojim možem, ki je tudi Slovenec. Spoznala sva se nekako “moderno” na takratnem mIRC-u in se potem ko sem zaključevala študij v Sloveniji na prigovarjanja drugih odločila, da nadaljujem študij na Nizozemskem, oba istočasno preselila in začela najino novo avanturo. On si je tukaj kar hitro poiskal svojo prvo redno zaposlitev in je tukaj zelo zadovoljen.

Pred kratkim si natopila tudi v Ljubljanski operi. Kako je prišlo do tega in kako je bilo nastopati pred domačo publiko?

Nastop v Ljubljanski operi je prišel zelo nepričakovano, saj mi je družina pripravila to enkratno presenečenje s pomočjo oddaje Dan najlepših sanj. Nastopiti pred domačo publiko na opernem odru je že dolgo bila moja velika želja, ki se je sedaj izpolnila v tako neverjetno čudovitih okoliščinah. Bilo je nadvse lepo peti na domačih tleh, pred domačo publiko, še posebej pa sem vesela, da je predstavo lahko videla tudi moja babi Jožefa, ki je moja oboževalka št. 1.

Foto: Darja Štravs Tisu

Si živela še kje drugje v tujini? Če bi lahko živela kjerkoli, kam bi odšla?

Prav živela v tujini nisem nikjer drugje, sem pa zaradi narave mojega poklica veliko prepotovala. Potovanja so velik del pevčeve poti, saj delo iščemo po vsem svetu. Tako sem zaradi dela in pa tudi osebno obiskala že veliko držav, začenši z Izraelom, veliko evropskimi državami (Norveška, Anglija, Nemčija, Belgija, Francija, Španija, Švica, Italija pa tudi Balkanske države), Brazilija, ZDA in pa moja najljubša destinacija - Havaji. Če bi lahko živela kjerkoli, bi to gotovo bili Havaji. Tam sem začutila neverjetno energijo, sproščenost, čudovito naravo in če bi lahko, bi se takoj preselila tja. :)

Si v stiku z drugimi Slovenci, ki živijo na Nizozemskem? Se kaj družite, združujete v kakšne klube, organizirate kakšne aktivnosti ali srečanja? Ali se raje družiš z domačini in ljudmi iz svojega delovnega okolja?

Na Nizozemskem se s Slovenci veliko družimo v okviru Združenja prijateljev Slovenije, ustanovljena je tudi FB skupina Slovenci na Nizozemskem in preko teh kanalov sem spoznala veliko Slovencev, ki tukaj živijo, študirajo, delajo, pa naj bo za kratek čas ali pa stalno. Stkali smo tudi zelo bližnja prijateljstva, ki mi res veliko pomenijo. Združenje vsako leto organizira dogodke ob Kulturnem prazniku, kuharsko delavnico in pa tradicionalni piknik na Dan Državnosti, kjer vedno kaj dobrega pojemo, popijemo, kakšno rečemo in pa tudi zapojemo.

Kako pa je sicer videti tvoj povprečni dan? 

Vsak moj dan je popolnoma drugačen, kar je res značilnost mojega poklica. Navadno dan začnem z zajtrkom in kavo, se upojem in upam, da ne grem preveč na živce sosedom. Kadar imam vaje v operi, tja potujem z vlakom. Z javnim prevozom potujem tudi na avdicije, koncerte, ure petja,… Za kosilo vedno jem solato, ki jo prinesem od doma. Popoldne navadno, če nisem v Operi, vadim doma. Proti večeru skuham večerjo, ki jo z možem pojeva okrog 18. ure, ko na nizozemskem radiu zazveni “Aan tafel” ali “K mizi”. Po večerji pa imam velikokrat kak nastop, koncert, predstavo (v tem primeru večerjam na lokaciji -  solato od doma ali pa kaj drugega). Sem bolj večerno-nočni tip človeka in grem kar pozno spat, med 23. in 24. uro, velikokrat pa še kasneje, saj se predstave nemalokrat zelo pozno zaključijo.

Foto: Jože Žnidaršič

Kakšne so tvoje želje glede prihodnosti? Kje se vidiš? Imaš letos v načrtu še kakšne projekte? Kje te lahko vidimo oziroma slišimo?

Želje za prihodnost so predvsem, da bi se še naprej lahko preživljala s petjem. Želim si čim več opernih projektov in pa, da bi imela tudi veliko glasbenih razlogov za se vračati v rodno Slovenijo. Želim si tudi, da bi se nekega dne vrnila nazaj domov, to pa bo mogoče le, če bo tam dovolj možnosti za delo.

Kako pogosto pa se vračaš v Slovenijo in kaj po navadi počneš tukaj? Imaš kakšen poseben kraj, kamor rada greš ali kaj posebnega počneš?

V Slovenijo grem gotovo 3 - 4 krat na leto (prazniki - Božič, Velika noč, poletje,…). Temu sedaj raje rečem “obisk” kot pa “dopust”, saj navadno hodim od hiše do hiše (ter od mize do mize), da pozdravim vse, ki jih dolgo nisem videla. Zelo rada grem z očetom na pašnik, kjer obiščem svojo kobilo Birto. Čas preživljam predvsem z družino in prijatelji, zapeljemo se do morja, do Bleda ali pa na kakšno drugo manj znano točko in uživamo slovenske lepote.

Kako pogosto pa imaš pri sebi obiske iz Slovenije in kam jih najraje pelješ?

Prijatelji in družinski člani naju kar pogosto obiskujejo in vedno uživam, ko imam družbo. Najraje raziskujemo Amsterdam, mline na veter, obmorske kraje ali pa naravne parke. Nizozemska ima tudi čudovite otoke na severu države, kjer je še posebno lepo.

Kaj bi svetovala mladim, ki si želijo življenja v tujini? Kaj je bilo tebi najtežje in ali bi šla še enkrat po isti poti?

Mladim svetujem, naj se življenja v tujini ne bojijo. Seveda je težko, ker si stran od svojih najbližjih, prijateljev, od navad, hrane, vsega dobro poznanega. Ampak sčasoma tudi v tujini spoznaš prijatelje, se navadiš na drugačno hrano, kar pa je najpomembnejše - odpreš svoja obzorja, pogled na svet in postaneš samostojen človek. Domov se vedno lahko vrneš. In vse to je čar izseljenskega življenja.

Foto: Mike Bloem