Med 24. januarjem in 2. februarjem 2017 je v organizaciji Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstva RS za izobraževanje, znanost in šport ter v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo na Bledu, v Celovcu in Ljubljani potekal seminar za učiteljice in učitelje sobotnih šol slovenščine in drugih predmetov v slovenščini iz čezoceanskih držav. Seminar organizirata in financirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo pa pripravi strokovni program.

Udeležence smo obiskali v ponedeljek, 30. januarja, v Hotelu Lev, pred predstavitvijo Bralne značke.

Nekatere izmed njihovih zgodb so prav neverjetne, polne volje do učenja slovenskega jezika in ohranjanja narodnostne identitete. Tega bi se Slovenci v domovini od rojakov iz sveta lahko učili.

Manca Perko

Po besedah Mance Perko, generalne sekretarke Društva Bralna značka Slovenija pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ki je v popoldanskem delu seminarja udeležencem predstavila osnovne značilnosti Bralne značke, je le-ta med našimi rojaki v zamejstvu že polnih 40 let. "V italijanskem zamejstvu je po slovenskih šolah že povsem domača, berejo pa tudi otroci na koroškem in graškem območju. Otroke v zamejstvu, tudi na Madžarskem, obiskujejo slovenski avtorji Bralne značke," je povedala Perkova. "Bralno značko berejo tudi po Evropi, nekaj manj stikov pa imamo v čezoceanskih državah, zato smo povabila na srečanje toliko bolj veseli. Ob osebnem srečanju namreč lahko nekoliko okrepimo stike." Slednje je danes sicer lažje vzdrževati kot včasih, ugotavlja sogovornica, tako zaradi elektronskih medijev kot tudi zaradi boljše dostopnosti slovenskih gradiv, e-knjige, portalov s slovenskimi besedili … Kot pravi Perkova, slovensko knjigo promovirajo in spodbujajo k branju prek svoje spletne strani, ki je dostopna vsem, preprosto pa je najti tudi povezave na zbirke, e-knjige itd. "Če pa si bralci želijo konkretne podpore, si dopisujemo po e-pošti. Tu je najbolj aktivna naša podpredsednica mag. Tilka Jamnik, ki veliko potuje na strokovna srečanja in kjerkoli se lahko sreča z ljudmi naše skupnosti, poskuša njihove želje tudi uresničiti."

Marta Žakelj in Lučka Marinčič

Marta Žakelj, iz Tucumana, s severa Argentine, je slovenščino poučevala pet let, potem je zaradi družine in otrok to dejavnost za nekaj časa pustila, zdaj že dve leti spet poučuje. Njeni učenci so otroci, stari od štiri do sedem let, ki še ne pišejo, marsikaj pa znajo po slovensko povedati. Po Martinih besedah je zanimanje za učenje slovenščine veliko, kar me je presenetilo, pa je njena pripoved, da pravzaprav učijo svoje otroke. Na severu Argentine namreč živi zelo malo Slovencev, dve ali tri družine. "Moji učenci so moj sin, trije, štirje nečaki in nečakinje. Moja mama uči starejše, ki imajo 12, 13 let. Druga sestra pa uči Slovence, ki doma ne govorijo slovensko. Učim po enkrat na teden, dve uri, ob petkih, sestra ob sobotah," pripoveduje sogovornica. V Sloveniji je bila nazadnje pred 22 leti, z Rastjo, slovenskimi maturanti iz Argentine, letos pa je tu kot učiteljica.

Kako se je Slovenija v vseh teh letih spremenila? »Opazila sem visoke nebotičnike, ki jih prej ni bilo, nisem pa še veliko hodila naokrog, da bi lahko kaj več videla. Slovenci nas bolj poznajo, več vedo o nas, argentinskih Slovencih,« pripoveduje.

Lučka Marinčič iz Buenos Airesa poučuje na Balantičevi šoli v San Justu. "Letos sem učila štiri otroke v drugem razredu. Otroci govorijo in tudi pišejo slovensko, vsako leto pa je, zlasti v mešanih zakonih, težje. Otroci, ki imajo oba starša Slovenca, nimajo večjih težav, težje pa je tistim, katerih mama ali oče sta Argentinca." Lučka je v Sloveniji drugič in ima, kot pravi, zares lepe vtise. "Prvič sem prišla pred osmimi leti s poletno šolo, torej s skupino, zdaj pa individualno in Slovenija se mi vselej zdi prelepa."

Marjetka Gojkošek

Marjetka Gojkošek prihaja iz Jilonga, države Viktorije v Avstraliji, kjer živi dve leti, leto in pol pa poučuje slovenščino v slovenskem klubu Ivan Cankar. "V klubu so me za to prosili in sem z veseljem pristala, čeprav nisem profesorica," pojasnjuje. Poučuje skupino petnajstih odraslih, pri pouku jih je največkrat deset, enajst, včasih tudi vseh 15, enkrat na 14 dni, ob nedeljah, po dve uri. Ob vrnitvi v Slovenijo občuti predvsem kulturne razlike,pravi, ki se jih prej ni toliko zavedala. "V Avstraliji vidim drugačen pristop do ljudi, drugačno odprtost, drugačne vrednote … Vidim, da smo v Sloveniji veliko bolj zaprti, po drugi strani pa se bolj držimo besede, izpolnimo to, kar obljubimo, obljuba v Sloveniji še vedno nekaj pomeni. V Avstraliji jo to bolj ohlapno," pravi Marjetka, ki se je iz Slovenije odločila oditi zaradi boljših zaposlitvenih možnosti.

Mija Rode

Mija Rode iz Kalifornije, San Francisco, je ena najstarejših udeleženk seminarja. Na robu Silicijeve doline živi že 60 let, slovenščino poučuje od leta 2009. "Moji učenci so ljudje, ki imajo slovenske korenine, ki jih zanima, od kod so prišli njihovi predniki, kaj so delali in kakšen je tisti del Slovenije, od koder prihajajo," pravi. "V Ameriki se trudimo ohranjati slovenski jezik." Po besedah gospe Mije je bilo v San Franciscu včasih zelo veliko Slovencev, starejša generacija zdaj odmira, nova, mlajša generacija, pa prihaja v Silicijevo dolino, največ poslovno. Zelo veseli smo jih. Enkrat na leto se vrača v Sloveniji. "Lepa je, prijazna, to je naš dom," pravi.

Poučevanje slovenščine v Braziliji pa začenja Mojca Grandovec. "Slovenci so se pripravljeni učiti, a doslej ni bilo veliko možnosti. Brazilija je izredno velika država, kontinent v malem. Slovenci so razpršeni po mestih, od Sao Paola do Ria de Janeira in Brasilie. Nekaj Slovencev živi tudi na severu in jugu države. Doslej so bili tečaji slovenščine dostopni samo v Riu de Janeiru in Sao Paolu, od letos dalje pa jih uvajamo tudi v Brasilii, torej v prestolnici, kamor se je v zadnjih nekaj letih priselilo veliko mladih, največ zaradi partnerjev, ki so Brazilci. In tudi ti ter njihovi otroci bi se želeli učiti slovensko," pravi Mojca, ki se v Slovenijo vrača vsako leto enkrat, predvsem zaradi svojcev, in opaža številne spremembe na bolje.

Marko Koprivc

Marko Koprivc z urada za razvoj izobraževanja pri Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost in šport je izrazil zadovoljstvo s potekom seminarja: "Veseli nas, da so učitelji res zavzeti. Slovenski jezik se ohranja, ker je slovenska skupnost samoorganizirana in ji za slovenski jezik ni vseeno." Po Koprivčevih besedah se seminarja udeležuje 16 učiteljic iz Argentine, ZDA, Avstralije in Brazilije. "V teh dneh smo jim pripravili številna zanimiva predavanja in delavnice, predvsem s področja poučevanja slovenskega jezika in metod samega učenja, poleg tega pa so imeli tudi možnost hospitirati pri pouku, v Celovcu, na dvojezičnih šolah. V soboto pa so se seznanili s slovensko kulturo in izročilom na avstrijskem Koroškem, torej je šlo bolj za neke vrste ekskurzijo." Po Koprivčevih besedah je za ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport poučevanje slovenskega jezika med izseljenci, zdomci in zamejci ena od prioritet, kajti "zavedamo se, da je Slovencev malo in je zelo pomembno, da se tudi tisti, ki živijo izven meja RS, učijo slovenščino in tako ohranjajo jezik in kulturo iz roda v rod."

Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen