Za Igorja Kučiča je vino življenje in konjiček. Živi v dolini Barossa, enem najbolj znanih vinorodnih okolišev Avstralije. In seveda dela v vinski kleti. Njegova pot do tja pa je prava potopisna epopeja po vinskih kleteh skoraj vsega sveta, ki ga je od cvička popeljala vse do avstralskega shiraza.

Vinar Igor Kučič živi in dela v avstralski dolini Barossa. Foto: osebni arhiv Igorja Kučiča

Doma je iz Dolenjske, tako da mu je bilo vino tako rekoč položeno v zibelko. Njegov stari oče je imel vinograd in prvo delo, ki so mu ga zaupali, je bilo pomivanje posod: »Kako sem bil vesel, ko sem dovolj zrasel, da sem lahko nosil brento. Manj vesel pa potem, ko so mi jo trgači nalašč polno naložili.« Nič čudnega ni bilo, da je šel na študij vinogradništva v Ljubljano. Po koncu študija se je odločil, da bo potoval. Ves čas je namreč gledal sošolce, ki so veliko potovali, on pa ne. Po diplomi je leto dni delal v skladišču, da bi zbral dovolj denarja za karto do Nove Zelandije. »Moral sem iti res daleč, da sem nadoknadil pomanjkanje potovanja,« se je zasmejal. Sprva je nameraval le tri mesece potovati po Novi Zelandiji. Ko pa mu je zmanjkalo denarja, je v hostlu v kraju Blenheim na zelandskem Južnem otoku našel oglase za delo v vinogradu. »Poklical sem prvo številko in naslednji dan so me prišli iskat. No, potem so me vprašali, ali imam delovni vizum, sem rekel, da ne, in so mi naročili, naj si ga uredim. Še isti dan sem si ga šel uredit ter začel delati v vinogradih.«

Od Avstralije v Francijo in nazaj

Pozneje je ugotovil, da morebiti to ne bo le počitniško delo in da bi si želel več izkušenj v zelandskih vinogradih. Sedel je na kolo in šel od vrat do vrat vinskih kleti v slavni vinorodni pokrajini Marlborough. Tako je prišel do vinske kleti Villa Maria, kjer so ga res sprejeli na delo. »Če pokažeš pravi nastop, voljo do dela in strast, so te takoj pripravljeni sprejeti,« je opisal tamkajšnji delovni trg. Na Novi Zelandiji je ostal leto in pol ter to obdobje šteje kot učno dobo, saj je delal tako v vinogradu kot v vinski kleti. Potem pa se je zgodila Avstralija, ko je v Villi Maria srečal vinarja iz doline Barossa. Povabil ga je, naj gre z njim v Avstralijo. Igor je šel najprej za pol leta na potovanje po Aziji, a želja po spoznavanju avstralske vinogradniške izkušnje ga je vseeno vlekla v dolino Barossa. Začel je v majhni vinski kleti Sons of Eden. »Tedaj se mi je zdelo nepojmljivo, da so mi ponudili službo,« se spominja. Nekaj let je potoval med Avstralijo v času njihove trgatve in Kalifornijo, kamor je šel, kadar so imeli trgatev tam. »Ja, tudi v Kalifornijo me je vleklo, ker sem hotel pridobiti izkušnjo še v kalifornijski vinski kleti,« je opisal vsakoletne skoke čez Pacifik. Po štirih letih in pol takega preskakovanja se je vrnil v Slovenijo.

V Evropo pa se je vrnil tudi zato, ker je dobil službo v Franciji: »To je bila sanjska služba pri enem najboljših vinarjev na svetu Jeanu-Louisu Chaveju v vinski kleti, ki obstaja že 500 let. Chave velja za mojstra shiraza. Mislil sem, da bom tam ostal le za obdobje trgatve, a so mi ponudili redno službo.« Tako se je za tri leta preselil v majhno vas v severnem delu doline reke Rone (Rhône). »A nekako se s punco tam nisva počutila najbolje in sva se odločila za premik. V igri je bila Italija, da bi pridobil še italijansko vinsko izkušnjo, saj sem velik ljubitelj barola. Potem pa sem znova dobil ponudbo za delo v Avstraliji in nisva razmišljala dolgo – spet sva šla v Barosso.« In tam je še vedno v vinski kleti Powell & Son.

Avstralija mu je všeč, a ob tem doda, da se nikoli ne ve, ali bo tam res ostal. Vsakomur bi namreč svetoval odprtost in čim več svetovnih izkušenj. »V Avstraliji si mladi vedno vzamejo leto dni za potovanje, ker tu zelo cenijo mednarodne izkušnje. Tudi mladi Slovenci zdaj lahko dobijo delovno-počitniški vizum in pridejo v Avstralijo po izkušnje. Sploh pa to, da se znajdeš v novem okolju in moraš sam splavati in preživeti brez pomoči staršev – to je res neprecenljiva izkušnja,« predlaga mladim.

Suša letos klestila

Dolina Barossa je eden najbolj znanih avstralskih vinorodnih okolišev. Slovi po vinu shiraz, ki je tako ali tako paradni konj avstralskega vina, ta iz Barosse pa je najbolj cenjen. »Ker je Barossa toplo območje, izjemno paše shirazu, ki daje najboljše vino takrat, ko je potisnjen v skrajne razmere. V delu doline Barossa, v Eden Valley, se shiraz predstavlja v najboljši luči,« je prepričan Igor.

Kako topla je dolina, pove tudi to, da je na najhujši zimski dan deževno, vetrovno in pet stopinj. A take dni lahko preštejejo na prste. Bolj kot zima jih v zadnjem desetletju pesti suša.

Tudi letos je prav zdaj dolgo sušno obdobje. Pred nekaj tedni je bil najbolj vroč dan leta, ko so izmerili 47 stopinj. Kar pa sploh ni dobro za grozdje. V dolini Barossa je trgatev namreč marca in letošnja ne obeta bogate letine: »Sprva je bila pozeba, potem toča, zdaj je suša. Nekateri deli vinogradov imajo celo polovico manj pridelka kot sicer, na splošno pa bo vsaj 30 odstotkov manj pridelka. Tudi kakovost ne bo prav dobra, prav zaradi vročinskih valov.« Vinarji pa še vedno upajo na lepo jesen, ki bo do grozdja blagodejna.

Zelo mu je všeč avstralski odnos do vina. Kot pravi, je vinski novi svet nezapleten, sproščen, nekako celo bolj svoboden. »Tukaj ne poznajo dovoljenih sort. Vsak sadi, kar želi,« je dejal. V teoriji bi lahko vsakdo prinesel trto od koder koli, in ko bi potrdili karanteno, bi jo lahko posadil. Kaj takega v Sloveniji ne bi bilo mogoče. Med slovenskimi vini pa – kadar ima priložnost, da pride do njih – trenutno najraje seže po briški rebuli: »Rebula je kraljica. Če bi se kdaj vrnil v Slovenijo, bi dal prednost avtohtonim sortam, ki imajo še svetlo prihodnost.« Po vsej svetovni vinski zgodbi Igorja Kučiča vodi le eno: dobro vino. »Vedno sem imel rad vsa vina, če so bila dobra.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik