1. OBRAT IZ BEGA V KROŽENJE MOŽGANOV

Beg možganov (v strokovni literaturi običajno poimenovan z angleškim izrazom “brain drain”) je pojem, ki opisuje eno od oblik migracij, emigracijo izobraženega, visoko kvalificiranega in visoko kvalitetnega kadra v tujino. Običajno je šlo skozi zgodovino za prehajanje kadra iz manj razvitih v razvitejše družbe, kar pomeni, da je sam pojav seveda še dodatno večal razlike med stopnjami razvoja v posameznih okoljih.

Sodobna civilizacija je prinesla bistvene spremembe v načinu, stilu in možnostih, ki jih ponuja življenje. Globalizacija, vse bolj povezni trgi in različni kulturni prostori, izjemna mobilnost sodobne družbe, novi načini komunikacij, projektni način življenja predvsem pri mlajših generacijah, ki so večinoma obsojene na prekarnost in posledično na nomadski način življenja, vse to ustvarja popolnoma nove okoliščine in možnosti. Tudi in predvsem za najboljše v posameznih okoljih.

Eden od mejnikov v zadnjem obdobju, ki je ponovno izpostavil problematiko bega možganov kot enega ključnih problemov številnih držav, je nastop gospodarske krize leta 2008. Statistike od takrat beležijo izrazito povečanje migracijskih tokov visoko izobraženih, visoko usposobljenih in kvalitetnih kadrov iz praktično vseh držav Južne Evrope. Slovenija pri tem ni izjema, nasprotno. Pri čemer je jasno, da je kakršen koli pristop, ki bi poskušal zajeziti beg možganov s kakršnimi koli nasilnimi oziroma celo represivnimi ukrepi, je v današnjem času in današnjem svetu seveda obsojen na propad.

2. MEDNARODNA RAZSEŽNOST PROBLEMATIKE

Kot odgovor na problem bega možganov se je v ciljih nacionalnih strategij povezovanja držav z diasporami pojavila nova strategija, imenovana kroženje možganov. Države iščejo ustrezne platforme za najrazličnejša sodelovanja in povezovanja, ki bodo lahko beg možganov dejansko začeli

spreminjati v kroženje možganov. V študiji Brede Mulec z naslovom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami lah-ko preberemo, da v Evropi z znanstveno diasporo preko omrežij na bolj sistematičen način trenutno že komunicirajo Irska, Škotska, Poljska, Romunija in Bolgarija, večina evropskih držav pa za zdaj spodbuja predvsem ustanavljanje omrežij študentov v tujini. Torej zavest o nujnosti mreženja lastnih kapacitet. Pristopi so med seboj različni, prav tako uspešnost posameznih modelov v posameznih državah, vsekakor pa za zdaj čudežne rešitve, ki bi lahko problem preprosto spremenila v rešitev, ni na obzorju. Kar pa je glede na kompleksnost proble-matike tudi povsem razumljivo.

3. PRVA SOOČENJA S PROBLEMATIKO NA DOMAČIH TLEH

Tudi pri nas so bili že pred leti narejeni prvi koraki v tej smeri. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v začetku leta 2011 pri-pravil akcijski načrt za sodelovanje s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, ki v osnovni poskuša postaviti temelje za platformo, ki bi bila sposobna procesirati tako kompleksno problematiko, kot je kroženje možganov. Dokument na dvanajstih straneh zaobjame ana-lizo stanja, opredeli cilje, konkretne ukrepe in korake.

Med analizo stanja stvari lahko med drugim preberemo, da sodelovanje med raziskovalci, podjetji in končnimi uporabniki še vedno ne dosega želene ravni, da je vlaganja v raziskave je še vedno premalo, da so univerze ter druge visokošolske in znanstvene institucije še zmeraj premalo odprte za nova povezovanja in izzive, da se zaznava pomanjkanje ustreznih finančnih vzpodbud in pogojev za dobre karierne možnosti. Preberemo lahko, da v tujini deluje vsaj 10 % vseh slovenskih raziskovalcev, kar ob predpostavki, da je v Sloveniji 12.000 raziskovalcev, pomeni, da je zunaj naših meja še vsaj 1200 raziskovalcev. Zanimiv je tudi podatek, da je trajno preseljena okoli polovica vseh emigrantov in da Slovenija še vedno ne razpolaga s celovitim seznamom kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v tujini.

Prav imenik ima posebno mesto tudi med ključnimi cilji dokumenta, ki prepoznava potrebo po zagotovitvi kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v tujini kot eno od prioritetnih nalog, tako kot tudi povezovanje in oblikovanje mreže znanstvenikov in gospodarstvenikov, univerz, visokošolskih institucij ter vladnih in drugih institucij s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhun-skimi strokovnjaki v tujini. Potrebno je ustvariti pogoje za vračanje slovenskih raziskovalcev v domači prostor in najti dodatne finančne vzpodbude zanje. Med ključnimi ukrepi lahko v dokumentu poleg načrta celovitejšega zbiranja podatkov najdemo tudi ustanovitev odbora za znanost, ki ima namen vključiti slovenske znanstvenike in vrhunske strokovnjake v pripravo strateških dokumentov RS ter razvoj-nih projektov, financiranih z evrop-skimi sredstvi, ter oblikovanje krovne spletne aplikacije Urada za Slovence po svetu.

4. PRVI KONKRETNI KORAKI

Prvi nastavki za razmišljanje o novi paradigmi, ki bo sposobna povezati ključne deležnike doma in v tujini, najboljše posameznike in ključne institucije z vseh področjih človekovega delovanja, torej so. In konec koncev ne samo to: narejenih je bilo tudi nekaj konkretnih korakov, ki izkazujejo določen trud v nakazani smeri. Tu so nedvomno še številni drugi koraki, med katerimi gre izpostaviti ustanovitev Društva v tujini izobraženih Slovencev, ki je imelo ustanovno sejo članov v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti 26. decembra 2013. Oziroma – če preskočimo v sedanjost – prva konferenca z naslovom:

“Slovenski možgani krožijo prek meja“, ki se je odvila 17. novembra 2015 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani - več o konfernci na youtube kanalu slovenci.si.

Ustanovljen je bil tudi odbor za znanost, ki ga omenja akcijski načrt urada. Sestavljajo ga slovenski znanstveniki iz tujine, predstavniki štirih slovenskih univerz in štirih večjih slovenskih inštitutov (Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo, ZRC SAZU) ter predstavniki državnih institucij, ki lahko in mora odigrati vlogo ključne strokovne reference in orientira v kontekstu celotne »operacije« kroženja možganov, ne zgolj na polju znanosti in raziskovanja oziroma artikulacije možnosti za različna sodelovanja na univerzitetni ravni, izvajanja nalog vključevanja znanosti v mednarodne kroge in iskanja partnerjev za izvajanje projektov. Tudi že omenjena študija Brede Mulec z naslovom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami, ki naredi analizo stanja, detektira ključne probleme, predstavi primere dobrih praks iz tujine, na koncu pa tudi poskuša artikulirati nekatere rešitve, med katerimi je nedvomno na prvem mestu nujnost reformiranja visokošolskih in raziskovalnih inštitucij v smislu, da bi znanstveno okolje naredile bolj mednarodno konkurenčno, odprto ter privlačno za strokovnjake, znanstvenike in raziskovalce, ne glede na to, v kateri državi delujejo.

Naslednji in prav tako ključen korak (ne samo za ožje polje znanosti, ki je obdelano v študiji, ampak v širšem smislu pojma kroženja možganov) pa je vzpostavljanje okvirja oz. omrežij za pretok informacij med člani diaspore in matico. O tem tudi govori sam zaključek študije in hkrati ta problem izpostavlja kot zametek ključne rešitve celotne uganke: »Vzpostavljeno mora biti torej interaktivno in nebirokratsko okolje, ki podpira in pomaga implementirati pobude znanstvene diaspore, interaktivno okolje različnih dejavnikov pa mora imeti osrednji center ali točko, kamor se naslavljajo pobude. Prav tako mora interaktivno okolje vključevati tudi zasebni sektor in podjetja, da se zagotovi učinkovit prenos znanja v podjetja. Ustvariti se mora vzpodbudno okolje za investitorje ter zagotoviti posebna finančna sredstva ali sklad, ki podpira kroženje možganov.«

5. KLJUČNE PROBLEMSKE TOČKE NASLEDNJIH FAZ

Na tej točki je potrebno obrniti perspektivo in zadevo pogledati z nasprotne strani. Ob tem se takoj pokažeta dva ključna problema. Prvi je, da kakor koli so navedeni premisleki in konkretni koraki hvalevredni in pomembni, delujejo bolj kot ne zgolj na abstraktni oziroma načelni ravni in imajo vrsto težav pri konkretizaciji, aplikativnosti, operacionalizaciji itd. Med zavedanjem in konkretno rešitvijo problema, sploh, če gre za tako kompleksno problematiko, kot je kroženje možganov, je seveda dolga, nemalokrat naporna pot prepolna ovir, zahteva kup malih, konkretnih rešitev, optimizacij (od pravno formalne, prek kadrovske do načelne ravni).

Drug problem je, da se do zdaj navedeni premisleki in konkretni ukrepi vežejo zgolj na ožji segment širokega spektra človeškega kapitala oziroma kadrov, ki ga v najširšem pomenu besede zaobjema pojem kroženja možganov. Znanost je nedvomno ključni del, vendar pa polje s tem niti približno ni izčrpano. Onkraj znanstvenih institucij deluje cela vrsta pomembnih, visoko kvalificiranih in visoko kvalitetnih ljudi dobesedno z vseh področij družbenega življenja, od pravnikov, zdravnikov, gospodarstvenikov, podjetnikov, obrtnikov, oblikovalcev, umetnikov oziroma cel spekter kreativcev, vrhunskih športnikov … Polje je izjemno široko, disperzno in dobesedno neulovljivo. Predvsem pa osebe z ostalih področij za razliko od znanosti, kjer so raziskovalci in znanstveniki na tak ali drugačen način vendarle vezani na univerze, znanstvene in ostale raziskovalne institucije, niso vezane na nič in posledično tudi ne vmrežene (pa čeprav prek spečih, pasivnih oziroma nedelujočih mrež).

Pri ostalih preprosto ni gravitacij-skih točk (oziroma so redke, njihov obstoj pa je bolj kot ne prepuščen naključju), kamor bi na tak ali drugačen način gravitirali, kjer bi bilo predvidljivo, da te ljudi lahko dobimo in zajamemo. Pravzaprav še več: ko se razmišlja o različnih metodologijah in pristopih zajema, ki bi lahko zaob-jel širši pojem kroženja možganov, se preprosto ni mogoče zanašati na nobeno obstoječo formalno ali neformalno mrežo, na nobeno že vzpostavljeno metodologijo ali pristop. Mrežo je treba začeti graditi dobesedno iz nič, iz trenutka v trenutek, od ene osebe do druge, od ene situacije do druge, potrebna je permanentna, neprekinjena proaktivna komunikacija na dnevni ravni, delo, ki še najbolj spominja na strastne zbiratelje in kolekcionarje, ki dobesedno z ljubeznijo in neskončno potrpežljivostjo gradijo ogromen mozaik, pri čemer je vsak nov košček, ki pade na svoje mesto, mala, vendar ključna zmaga, namesto nedosegljivega cilja pa šteje počasna, vendar vztraj-na in gotova rast mrež.

6. VRT S POTMI, KI SE CEPIJO

Vsekakor ni nobene dileme, da država postavlja načelne opredelitve in sproža impulze glede obravnavane problematike. Dejstvo, da se kroženje možganov pojavi v ministrovih prioritetah na začetku mandata, govori o jasni zavesti o pomembnosti problematike. Ustanavljanje odborov, kot je odbor za znanost, ki zagotavljajo strokovno podlago in pregled nad problematikami, je nujen prvi korak za strukturiranje problematike. Študije, ki je nastala v okviru odbora, konkretno študija izpod peresa dr. Brede Mulec, so obvezna podlaga za kakršno koli razmišljanje v nadaljevanju. Konfe-rence, na katerih se spoznavajo ključne institucije in posamezniki iz tujine in domačega okolja, torej srečanja, ki

vzpodbujajo mreženja, so prvi in nujni koraki v pravo smer.

Prav tako je vzpodbudno dejstvo, da je bil letos objavljen razpis, ki se vsebinsko navezuje neposredno na kroženje možganov. Točno na tej točki pa se začnejo problemi. Različni problemi, od mišljenja, pristopa, perspektive, problemi, ki se cepijo v vedno nove in nove probleme, kot v Borgesovem vrtu s potmi, ki se cepijo. Namreč kljub temu, da je vsebinski poudarek v razpisu prestavljen v pravilno smer in da neposredno imenuje kroženje možganov, je bil v osnovi postavljen na staro in preživelo matrico. Matrico, ki predvideva izdajanje revije in seveda novo spletno stran. Tako izdajanje revije kot postavitev spletne strani kot takšne sta iz »starega« sveta. Tradicionalno pojmovanje medijev – in v to tradicionalnost so vključene tudi spletne strani – zadosti funkcijam obveščanja, informiranja, spletna stran sicer ponuja interaktivnost in komunikacijo, vendar pa mreženje, sploh v okviru kroženja možganov, ki predvideva mreženje najboljših, najbolj izobraženih, najbolj kvalitetnih, najbolj kreativnih itd. naših ljudi, ki so odšli v tujino, se ne dogaja samo od sebe. Ponuditi mesto, kjer bi se lah-ko dogajalo mreženje, je premalo. Ne samo, da gre za najboljše, ki imajo lastne kariere, lastne poslovne in intimne poti razpredene po celotnem planetu, ampak je država dolžna vzeti v obzir, da je večina od njih doživela v Sloveniji, v naši družbi, med nami, takšno ali drugačno deziluzijo, streznitev oziroma razočaranje. Dolžni smo predpostaviti, da lep del, če ne večina, nosi s sabo po svetu takšno ali drugačno, večinoma še kako utemeljeno zamero do nas v domačem prostoru in naših institucij. Država je dolžna stopiti do njih in jih vsaj nagovoriti na pravi način. Prositi za zaupanje, prositi, če lahko njihovo znanje, kapacitete in ta-lente začne prečrpavati in jih mrežiti v različne imenike, ki so pravzaprav imeniki, v katerih je zakodirana večina odgovorov na izzive jutrišnjega dne, na izzive prihodnosti. Država mora nastopiti izrazito proaktivno, nagovoriti te ljudi s pravo tonaliteto, v kateri nekaj ponižnosti ne bi bilo odveč, ter pokazati pripravljenost na dialog, sodelovanje in skupno delovanje ne zgolj na načelni ravni, ampak konkretni.

OPOMBA UREDNIŠTVA

Na spletni strani urada od leta 2011 obstaja spletni imenik raziskovalcev, profesorjev in drugih strokovnjakov. Težava takšnih imenikov pa je, da podatki, kje ti ljudje živijo in delajo, niso ali pa so težko dostopni, njihovi naslovi se pogosto spreminjajo, o čemer na uradu niso obveščeni, omejeni pa so tudi z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov.

Besedilo: Aleš Čar