Njegovo življenje v tujini je posledica naključja – s tedanjim dekletom se je preselil v New York z namenom, da tam ostane leto in pol. Pa je ostal pet let. Nato se je Luka Melon začel vračati proti Sloveniji in se – spet – za leto in pol ustavil v Londonu ter tam ostal 12 let. V London se je preselil, ne da bi kdaj koli prej obiskal to mesto.

Luka Melon ostaja Londončan. osebni arhiv

Zdaj ne razmišlja več o tem, da bi se vrnil v Slovenijo, saj je London njegov dom. Tako v New Yorku kot v Londonu dela kot arhitekt. V Ameriki je delal v majhnem biroju hrvaškega arhitekta, v Londonu pa je od leta 2005 zaposlen v srednje velikem arhitekturnem biroju Flanagan Lawrence, ki ima okoli 60 zaposlenih. Kot pravi, je bil v tujini vržen v vodo. Kot dober plavalec pa je očitno zelo dobro splaval.

Kakšna je razlika med Londonom in New Yorkom?

»Zelo nerad ju primerjam. London in New York sta si zelo podobni mesti, a sta tudi zelo različni. V Londonu mi je bilo takoj všeč, da je zelo zeleno mesto z veliko parki, kar je gotovo prednost prestolnice. Ena od razlik med Londonom in New Yorkom je v tem, da slednji raste v višino, medtem ko je London utemeljen na viktorijanski enonadstropni arhitekturi. Šele v zadnjih dvajsetih letih so začeli na veliko graditi tudi v višino, predvsem na področjih okoli transportnih središč. S tem, da je veliko omejitev, kje lahko stojijo visoke zgradbe, saj so določeni pogledi, recimo na Katedralo svetega Pavla, zaščiteni. Po drugi strani pa je v Londonu najvišja stavba v zahodni Evropi, to je The Shard, Črepinja, Renza Piana.«

Kateri arhitekturni dosežki v mestu se vam zdijo zanimivi?

»Bolj z urbanističnega kot arhitekturnega vidika mi je zanimiva stolpnica Walkie Talkie arhitekta Rafaela Viñolyja. Ob gradnji je imel investitor pogoj, da mora v objekt vključiti brezplačno dostopno javno površino, tako da ima stolpnica na strehi ogromen vrt z razgledno ploščadjo. Za primerjavo, na podobni razgledni ploščadi v Shardu, ki stoji nasproti na južnem bregu Temze, pa za isti privilegij zasoljeno zaračunajo. Zelo všeč mi je tudi olimpijski bazen, ki ga je projektirala Zaha Hadid. Tudi zato, ker sem 14 let treniral plavanje, zdaj pa živim nekaj minut stran od tega bazena. Tako je moj lokalni bazen olimpijski bazen, ki je že pet let odprt za javnost. Dediščina olimpijskih iger je tudi to, da je vstopnina v bazen subvencionirana, saj skušajo lokalne prebivalce privabiti, da uporabljajo olimpijske stavbe in se več ukvarjajo s športom. Okoli olimpijskega kompleksa nastaja novo središče, poslovne stavbe, stanovanja, muzeji. To bo še naslednjih dvajset let veliko gradbišče in središče mesta se tako počasi premika proti vzhodu.«

Kakšni so vaši arhitekturni projekti v mestu?

»Osebno že od vsega začetka delam na stanovanjskih stavbah. In to vse od najdražjega stanovanja na svetu do socialnih stanovanj. Delal sem tudi na več projektih visoko kvalitetnih stanovanj, ki se ocenjujejo na okoli 20.000 evrov na kvadratni meter. Kar zadeva socialna stanovanja, se skuša v Londonu graditi cel spekter stanovanj – od stanovanj za socialne ogrožene do stanovanj, ki so delno v lasti lastnikov, delno pa se plačuje najemnina, kar so navadno stanovanja za učitelje, zdravstvene delavce, policiste, se pravi za poklice, ki so nujni za družbo, a po naravi dela niso tako dobro plačani, da bi si lahko kupili stanovanje. Med njimi se celo včasih najde tudi kakšen arhitekt.«

Kako pa si lahko povprečen meščan v Londonu kupi nepremičnino?

»Težko. Veliko predvsem mladih se seli na obrobje in celo zunaj mesta, ker si drugače ne morejo kupiti stanovanja ali privoščiti najemnine. V zadnjih letih so se stanovanja zelo podražila – v zadnjih desetih letih so se cene povečale za dvakrat. Tisti, ki imajo denar in so investirali v stanovanja, so zaslužili in s tem posredno dvignili cene najemnin, drugi, ki niso, pa si ne morejo niti najeti stanovanja. Začaran krog, torej.«

Kakšno politiko ima London pri gradnji socialnih stanovanj?

»Znotraj Londona velja, da mora vsakdo, ki gradi stanovanjske komplekse, ustvariti tudi določeno količino socialnih stanovanj. Če to ni mogoče na parceli, kjer se gradi kompleks, lahko to zgradijo na drugi lokaciji. Trenutni župan Sadiq Khan je član liberalne stranke in še bolj podpira gradnjo socialno stanovanj. Pri novih projektih zahtevajo tudi do 50 odstotkov socialnih stanovanj. Investitorji si to težko privoščijo, tako da so potem od projekta do projekta pogajanja o količini socialnih stanovanj, ki jih morajo zgraditi. Mesto se pogosto odloči za nižji odstotek, saj je bolje, da se zgradi le 20 stanovanj, kot pa da se investitor umakne in sploh ne gradi.«

Ali pri gradnji novih stanovanj stremijo k trajnostni gradnji?

»Kar zadeva trajnostno arhitekturo, so trendi zelo različni. Pred leti se je skušalo vse fasade pokriti s fotovoltaičnimi celicami, a se je izkazalo, tako kot pred leti z dvojnimi fasadami, da se vložena investicija včasih ne povrne tudi do 100 let. Potem se je po objektih in parkih postavljalo vetrnice, a se jih ni vzdrževalo in na koncu ne proizvajajo energije. Po drugi strani je najbolj efektivna trajnostna gradnja pravilno orientirana stavba, ki uporablja pasivno ogrevanje. Marsikaj uporabnega sega še v čas, ko so se gradile viktorijanske hiše, ki imajo enostransko orientacijo z naravnim prezračevanjem s podprtimi okni. Z modernimi okni tega principa ni možno ponoviti. Mogoče bi bilo prav, da se koncepti, ki so se uporabljali pred stotimi leti, modernizirajo in uporabljajo še naprej. Prav tako je v viktorijanskem času London dobil marsikateri park, saj je kraljica Viktorija dala podreti cele soseske in zasaditi parke.«

Omenili ste, da je London zeleno mesto. Je tudi kolesarjem prijazno mesto?

»Veliko se vlaga v infrastrukturo za kolesarjenje, gradijo ločene kolesarske steze, s čimer skušajo povečati število kolesarjev in zmanjšati promet v mestu. Sam kolesarim 18 kilometrov od doma do službe. Imam srečo, da tudi dva direktorja kolesarita v službo in so v pisarnah na voljo tudi tuši. Ne bi pa mogel reči, da je London kolesarjem prijazno mesto, a se izboljšuje. Pravijo, da če si želiš skrajšati življenjsko dobo, pojdi s kolesom po Londonu. A to je stvar izkušenj in samozavesti, kako se kolesar vključuje v promet. Tam, kjer ni ločenih kolesarskih poti, je kolesarjenje večinoma relativno varno, če voziš 30 kilometrov na uro, torej tako hitro, kot se premika avtomobilski promet. Občutek varnosti na kolesu v Londonu sicer ni tak kot v Ljubljani, a se da. Res pa je, da večina kolesari s čeladami. Za vsak primer.«

Ste pripravljeni na brexit?

»Ne vem, kdo je pripravljen na brexit. V Londonu so bili v večini proti brexitu. Ljudje, mlajši od 40 let, so večinoma volili proti brexitu. Za to so volili večinoma starejši ljudje, ki posledic brexita ne bodo niti občutili. Recimo v našem biroju dela približno polovica zaposlenih iz dežel zunaj Velike Britanije. Veliko se jih je že vrnilo v matične države. Med tistimi, ki so ostali, pa se jih je veliko odločilo, da si priskrbijo britansko državljanstvo.«

Ste zdaj pravi Londončan?

»V Londonu se govori več kot 300 jezikov, torej bi lahko rekli, da nihče ni Londončan in vsi smo Londončani. Ja, lahko bi rekel, da sem Londončan. Moji otroci so tu rojeni in tu bodo odrasli.«

Dnevnik