SARA SABRINA ZEMLJIČ  je podoktorska raziskovalka na Univerzi na Islandiji, kamor jo je pot vodila po doktoratu iz matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani.

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

V bistvu zelo pestre okoliščine. Za postdoc pozicijo v Reykjavíku na Islandiji sem izvedela na drugem koncu sveta, na konferenci v Perthu v Avstraliji. Vedela sem, da se tamkaj bolj ukvarjajo z algebraično teorijo grafov, ampak sem vseeno poslala prijavo – konec koncev je vedno bolje imeti kakšno področje več kot premalo. Odkrito povedano sem o Islandiji takrat vedela precej malo. V osnovni šoli in gimnaziji smo se verjetno naučili samo to, da je glavno mesto Reykjavík, da je vulkanskega nastanka in da je nekje tam daleč na severu zahodu Evrope. Verjetno se še pa vsi dobro spomnimo vulkana Eyjafjallajökull, ki je leta 2010 za nekaj dni prizemljil letala po celi Evropi. Na intervjuju za službo sem na vprašanje “Kaj si mislite o Islandiji?” uspela odgovoriti samo z “Ne vem ravno veliko, ampak vem da pogosto vidite severne sije, že vse življenje čakam na prvo priložnost, da bi lahko videla severni sij.” Zgleda, da je bil odgovor “ta pravi”, in res je, severni siji so magični.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Teorija grafov je vsestransko uporabna. Uporabljajo jo verjetno v vseh naravoslovnih znanostih, a naj izpostavim dve, ki sta meni najbolj zanimivi. Najbolj privlačna je kemijska teorija grafov, saj so nedolgo nazaj dejansko uspeli na podlagi matematičnih modelov zgraditi določene molekule. Naslednja zelo uporabna stran teorije grafov so omrežja mestnega prometa – sama se pogosto ukvarjam z iskanjem najkrajših poti in razdalj v grafih. Slednje uporabljam tudi v vsakdanjem življenju, ko se sprehajam po ulicah. Sama se niti nisem zavedala, ampak baje vedno skušam najti najkrajšo ali najmanj komplicirano pot skozi mesto. Zgleda, da  je moje raziskovanje tudi del mojega vsakdanjega življenja, to je morda še najbolj uporabno in zanimivo pa upam da ne samo zame.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijeten del službe je verjetno ta, ko najdeš nek zanimiv problem, in začneš raziskovati in ugotavljati, ali je res tako zanimiv ter kakšne možnosti imaš, da ga dejansko rešiš.  Skratka, ko se zares lotiš novega zanimivega problema. Prijetne so tudi konference in obiski na drugih univerzah. Tu ste me verjetno ujeli v pravem trenutku, saj sem pravkar bila na obiskih po Avstraliji in Novi Zelandiji in se je bilo težko vrniti nazaj v zimsko severno Evropo. Vedno je zabavno spoznavati raziskovalce iz raznih raziskovalnih področij in videti, s čim se ukvarjajo.

Najmanj prijeten del službe?  Hm, ne vem, kaj bi izpostavila, navadno vedno pravim, da ljubim svojo službo in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Morda je manj prijetno, ko se lotiš nekega problema in ugotoviš, da se ga ne bo dalo rešiti ali pa ugotoviš, da je nekdo v tem času, ko si končno našel rešitev, že objavil članek s podobno temo ali problemom.

Preberite si intervju v celoti na Metina lista.

Sara v narodnem parku Þingvellir (foto: osebni arhiv)