V dvorani niškega kulturnega centra so se končali Dnevi slovenskega filma. Ob zaključku festivala, ki so ga v Nišu priredili drugič, smo se s slovenskim režiserjem Miho Čelarjem pogovarjali o njegovem filmu Codelli. Čelar, ki je znan avtor dokumentarnih filmov, pravi, da je vesel, ker lahko od svojega dela normalno živi, čeprav njegova služba terja mnogo časa in hkratno sodelovanje pri več projektih. Film Codelli je imelo srbsko občinstvo priložnost videti še pred slovenskim. Distribucija filma se bo namreč pričela šele marca naslednje leto. S tem projektom se je Čelar ukvarjal dve leti.

Igralec Primož Bezjak kot baron Anton Codelli.

Codelli, zgodba o pozabljenem slovenskem baronu

Zgodba o baronu Antonu Codelliju, slovenskemu plemiču, ki je bil pustolovec, predvsem pa izumitelj in človek s širokim pogledom na svet, je Miho Čelarja navdihnila, ker o njem skorajda ni tako imenovanega družbenega spomina. Bil je prvi, ki je z Dunaja v Ljubljano pripeljal avtomobil, v sodelovanju z nemškimi inženirji pa je med leti 1910 in 1915 izdelal radio-telegrafski oddajnik, ki je prvič v zgodovini brezžično povezal Berlin in Togo (afriško državo, ki je bila v tem času nemška kolonija). Baron Anton Codelli je finančno pomagal pri produkciji prvega nemega filma, posnetega na afriških tleh, po vzoru katerega so kasneje nastali filmi o Tarzanu. Žal je umrl v izgnanstvu v Švici, po besedah režiserja "v družbi tretje žene in precej nesrečen".

Po besedah Čelarja so pred produkcijo filma Codelli najprej eno leto posvetili obsežnemu raziskovanju. Igrane dele filma so ustvarili s pomočjo animacij na podlagi starih fotografij barona Antona Codellija, ki jih je bilo okoli 600. "Izmed 600 fotografij smo izbrali le najboljše, saj vse niso bile enako kvalitetne, pa tudi ne eksplicitne v smislu, da bi kazale na neko dogajanje, ki bi bilo pomembno za rekonstrukcijo Codellijevega življenja. Izbrali smo nekaj več kot 40 fotografij, ki smo jih morali najprej popraviti, očistiti, risar pa je nato iz njih izbrisal vse osebe in namesto njih dodal ozadje. Ta postprodukcija je trajala okoli šest mesecev," je poudaril režiser. Najti igralce, ki bi bili podobni osebam s starih fotografij, nato pa še sešiti kostume iz tega obdobja, je bil pravi izziv, je dodal.

S snemanjem so pričeli v Avstriji, kjer živi družina Codelli, nadaljevali pa so v nemških mestih Berlin in Nauen ter preko Italije in Francije vse do Toga. Na koncu so snemali še v nekaterih slovenskih mestih, kjer je imela družila Codelli dvorce, z delom pa dokončno zaključili v Ljubljani. "Z organizacijskega vidika je bilo delo precej naporno, saj en sam človek lahko naredi le malo, potrebno je sodelovanje cele ekipe. Kar se tiče financ, je s filmom povezana zanimiva zgodba. Prva, ki je finančno podprla film, je bila Radiotelevizija Slovenija, ker jo slovenska ustava obvezuje k financiranju ne le filmov svoje produkcije ampak tudi filmov za kinematografe. V začetku so na Radioteleviziji temu nasprotovali, vendar so, po tem ko so izgubili spor na upravnem sodišču, leta 2014 prvič objavili razpis za sofinanciranje. Namenili so finančna sredstva, določili pa so tudi temo filma – denar je lahko dobila zgodba, umeščena v obdobje med leti 1900 in 1914, žanr pa je moral biti igrani dokumentarni film. To so bili pogoji razpisa, ki mu je naša zgodba o Codelliju v celoti ustrezala. Sam sem tedaj že raziskoval to temo, celotno zgodbo sem imel tako rekoč 'na lagerju'," je v smehu povedal režiser.

Film so premierno predvajali septembra na Festivalu slovenskega filma, dobil pa je tudi že nagrado 'Iris', ki jo podeljuje slovensko Združenje filmskih snemalcev, za najboljšo fotografijo v kategoriji dokumentarnih filmov. Še eden od dosežkov je uvrstitev v 'Silver selekcijo' Festivala dokumentarnega filma. Verjamemo, da bo film, ki je premiero doživel pred slabima dvema mesecema in je šele pričel svoje festivalsko 'življenje', tudi v prihodnje več kot uspešen.

Miha Čelar se zadnjih sedem let ukvarja samo z dokumentarnim filmom.

Miha Čelar (desno) v Niškem kulturnem centru.

"Če želiš preživeti, moraš istočasno delati vsaj na treh projektih. Na enem aktivno delaš, drugega načrtuješ in raziskuješ, tretjega distribuiraš. Eden od mojih filmov je trenutno v fazi montaže. Gre za projekt, s katerim se ukvarjam že tretje leto, nosi pa naslov 'iOtok'. Pričel se je kot transmedijska zgodba in kot tak je bil prvič predstavljen lani na Filmskem festivalu Svobodna cona. Iz te zgodbe zdaj nastaja celovečerni dokumentarni film, sestavljen iz več medijskih platform, katerega cilj je preusmeriti pozornost javnosti na otok Biševo. To je najbolj oddaljen hrvaški otok, ki leži v bližini Visa in je obrnjen proti odprtem morju. Trenutno ima 13 prebivalcev, ki se morajo tako rekoč boriti za preživetje. Želijo si, da bi bilo Biševo obravnavano kot administrativno priznana enota, ne le kot naseljena kamnina, ki je pozimi skorajda mrtva," je povedal režiser.

Na vprašanje, ali je namen dokumentarnih filmov kritika družbe in ali so na nek način tudi oblika družbenega angažiranja, je Miha Čelar odgovoril: "Ne nujno, a ko gre za zgodbe z določenih območij Balkana, je težko tiščati glavo v pesek in si izmišljati neko poetično dimenzijo, tu vedno obstaja določena mera družbenega angažiranja. Vse je stvar pristopa, tudi to angažirano zgodbo lahko povemo na poetičen, čustven način. To daje filmu dodano vrednost, da ne ostane le kronika s sociološkim pristopom, ampak dobi tudi umetniško vrednost," je zaključil režiser.

Olivera Sašek Radulović