Münchna nisem nikoli preveč marala. Ponavadi sem hitela na vlak za kakšno drugo nemško mesto in München mi je ostal v spominu po zanikrnem okolišu okrog železniške postaje z erotičnimi butiki in številnimi prodajalnicami z dodatki za Oktoberfest. S plakatov so se bohotili groteskni oglasi za usnjene hlače in dirndle, ki na festivalu piva ne smejo manjkati.

Andreja Bogataj je mlada raziskovalka in doktorska študentka na inštitutu Maxa Plancka za socialno pravo v Münchnu, kjer se ukvarja s posebnostmi socialnega spora. Prav tako je tudi predsednica Društva v tujini izobraženih Slovencev (Društvo VTIS). V prostem času strastno potuje in piše potopise za slovenske revije in časopise. Že od malih nog se zanima za politiko in uživa v razpravah z ljudmi, ki ne delijo njenega političnega prepričanja.

Stara münchenska razglednica, cca 1924

Vedno sem si oddahnila, ko smo se začeli premikati z vlakom in sem se udobno namestila na sedežu, misleč, da v Münchnu zagotovo nikoli ne bom živela. Naključje je hotelo, da sem čez nekaj let postala prebivalka bavarske prestolnice. Sedaj lahko rečem, da sem München na čuden način vzljubila. To bavarsko mesto je polno nepričakovanih, včasih celo bizarnih nasprotij. Je hkrati vaško, celo kmečko mesto, z nesramno dragimi avtomobili, arogantnimi japiji ter klasično glasbo na postajah podzemne. Po drugi strani pa je življenje v bavarski prestolnici udobno. Počasi začenjam ceniti njegovo čistočo in varnost pred razburljivi nočnimi pripetljaji ali spektakularnimi umetniškim instalacijam. Mogoče postajam starejša ...

Celoten zapis Andreje Bogataj najdete na strani Airbeletrina.