Po prvem letniku na fakulteti se je Artjom Azarkevič odločil, da bo sledil svojemu srcu, in zapustil študij ekonomije ter varen, udoben in topel dom svojih staršev v Ljubljani ter sedel na letalo za Los Angeles. V treh letih in pol se mu je tam življenje povsem obrnilo na glavo.

Artjom po študiju dramske igre v ZDA snema oglase in se sprehaja po modni brvi, konec septembra pa ga čaka krstni nastop v muzikalu. Foto: Osebni arhiv

Danes 26-letni Artjom je v ZDA ekonomijo zamenjal za dramsko igro, spoznal je življenjsko sopotnico in se z njo poročil, kot voznik limuzine je spoznal slavne Američane, denar pa je služil tudi kot plavalni učitelj.

V mestu angelov je preživel dve leti in pol, tam je leta 2016 diplomiral iz dramske igre na akademiji dramskih umetnosti. Pred enim letom sta se z ženo začasno preselila k njenim staršem v Phoenix v Arizoni, kjer je na kolidžu Scottsdale nadaljeval študij igralstva, ki pa ga bo ta mesec že unovčil – nastopil bo v svojem prvem muzikalu.

V ZDA si odpotoval povsem na slepo, brez posebnih priprav. Kako so to sprejeli domači in prijatelji in kako si se znašel tam?

"Bilo je pozno zvečer, ko sva januarja 2015 s prijateljico Majo pristala v Los Angelesu. Za dobrodošlico se najina prtljaga ni pojavila na traku z drugimi kovčki in torbami, kar je zame končno naznanilo uvod v samostojno odraslo življenje. Zdaj se znajdi sam.

Moram priznati, da se naivno nisem niti zavedal, kako težko se bo posloviti od svoje družine in najbližjih prijateljev ter kako resen sploh je takšen podvig. Verjetno sem si za to tudi hvaležen. To je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Celotna družina in najbližji prijatelji so mi izkazali neverjetno podporo, za kar sem jim izjemno hvaležen."

V Los Angelesu si vpisal študij, pravzaprav si povsem zamenjal smer, z ekonomije si presedlal na igralstvo. Kako je zasnovan študij na tamkajšnji akademiji dramskih umetnosti?

"Iz Slovenije sem odšel s "skoraj" opravljenim prvim letnikom na ljubljanski ekonomski fakulteti, enoletnim programom Dramske šole Barice Blenkuš, kjer sem se v igralstvo povsem zaljubil, ter z intenzivnimi delavnicami igralske učiteljice in mentorice Snježane Martinovič. Brez njene pomoči nikoli ne bi bil sprejet na akademijo dramskih umetnosti v Los Angelesu.

Sam študij se mi sploh ni zdel kot študij. Delal sem to, kar me je najbolj veselilo, in to je bila zame najboljša šola, ki sem jo kdajkoli obiskoval. Program je bil zasnovan tako, da smo v dveh šolskih letih pokrili osnove igralstva, plesa, petja, stilov igre glede na obdobje, uporabljali različna narečja, osnove fizične borbe in sabljanja na odru, igralstvo pred kamero, avdicije in še bi lahko našteval.

Najbolj mi je bil všeč osebni pristop učiteljev. Z vsakim si bil na "ti", vedno so bili dostopni in pripravljeni pomagati. Vsak učitelj je točno vedel, kako napreduješ."

Kakšen pa je bil strošek tega študija?

"Ja, vse to je imelo svojo ceno, vendar ta v primerjavi z drugimi klasičnimi kolidži v ZDA ni bila tako visoka. K sreči je šola mednarodnim študentom pomagala s štipendijami, kar je finančno razbremenilo moje starše. Seveda je treba všteti tudi ceno bivanja, hrane, prevoza itd.

Iskreno, vsi ti denarni stroški se ne morejo niti primerjati z vsem trudom, ki sta ga moja starša vložila, da sem sploh lahko odšel in preživel v ZDA. Moja starša še vedno zelo trdo delata in šele po dobrih treh letih in pol imam občutek, da končno lahko spet bolj normalno dihata. Nikoli mi ne bi uspelo brez njiju."

Si pa tudi sam veliko delal in služil denar na različne načine. Med drugim si vozil limuzino.

"Heh, tako bom rekel: če moraš najti način za preživetje, je vsaka kreativnost dobrodošla in včasih tudi poučna.

Nekega dne sem opazil, da ima naš sosed v Phoenixu prevozniško podjetje, saj sem na njegovem dvorišču opazil ogromno črno limuzino in številna druga vozila. Iskal sem časovno fleksibilno delo in mislil sem si, pa dajmo poskusiti. Po kar nekaj trkanjih na njegova vrata je končno odprl in ni trajalo dolgo, da sva si segla v roko in bila dogovorjena, da me bo hitro uvedel v program.

Naučil sem se voziti limuzino in to delo opravljal ob koncih tedna. S tem delom sem spoznal, kako podjetniško je nastrojena ta država. Dejansko sem bil samo vztrajen, pokazal sem interes, nisem imel znanja, a sem vendarle dobil priložnost. Samo delo me je prizemljilo, dobil sem nov pogled in imel sem priložnost spoznavati nove ljudi.

Najbolj mi bosta ostala v spominu Michael Bruce (kitarist skupine Alice Cooper) ter njegova žena Lynn. Kljub svoji slavi in dejstvu, da sta v Phoenixu zelo znana, sta bila med najprijetnejšimi in najprijaznejšimi ljudmi, ki sem vozil."

Nekaj časa si delal tudi kot plavalni učitelj.

"Kot nekdanji plavalec sem v Sloveniji opravil tečaj plavalnega učitelja in to delal vse od odhoda iz države. V ZDA je bilo po študiju to zame idealno delo. Bilo je povsem fleksibilno, kar sem potreboval, saj sem v Los Angelesu obiskoval tudi avdicije.

Naj omenim še eno izkušnjo glede podjetniške usmerjenosti v tej državi. Potem ko sem se preselil v Phoenix, sem dobil službo v podjetju, ki se specializira v zasebnih plavalnih tečajih. Še do danes nisem osebno videl ali spoznal niti enega zaposlenega, saj celotni sistem deluje kot storitev Uber za plavalne tečaje.
Razgovor in ponudbo za službo sem imel kar prek telefonskega klica. Tako dobivaš tudi ponudbe strank. Plačan si točno toliko, kolikor delaš, potrebuješ le izpit prve pomoči in seveda znanje učenja plavanja. Vse deluje po principu ocenjevanja. Če imaš slabe ocene, enostavno ne boš dobival naročil, kar je odlična motivacija, da se res potrudiš.

Po mojem mnenju pošten sistem, ki kljub mojemu začetnemu skepticizmu povsem deluje. Takšen način poslovanja se je v ZDA v zadnjih letih precej razširil in menim, da je to nekakšna nova smernica v razmerju zaposleni-zaposlovalec."

Poučevanje plavanja si zdaj zamenjal za modno pisto in snemanje reklam. Kako težko oz. koliko truda pa je treba vložiti, da dobiš tako delo?

"Največ dela je treba opraviti, preden sploh dobiš priložnost, najprej moraš poskrbeti, da si sploh povabljen na avdicijo. Na nekatere avdicije se lahko prijaviš sam, medtem ko moraš biti na vse večje povabljen. Za to potrebuješ dobrega agenta.

Poleg tega moraš biti v stalni pripravljenosti glede svojega znanja in izkušenj. Tako kot profesionalni športnik, moraš tudi ti trenirati svoje igralske mišice ter brez prestanka izboljševati prav vsak vidik nastopa. Naj bo to improvizacija, glasno branje, prezenca in samozavest, govor, narečja, borilne veščine, kako nastopati pred kamero itd. Biti moraš pripravljen na vse, in to kadarkoli in kjerkoli.

Sama avdicija je povsem drugačna igra. Včasih jih primerjam z zmenkom na slepo, saj moraš vodjo igralske zasedbe prepričati, da bi te rad videl v ožji ekipi. Iščejo se samozavest, pripravljenost in profesionalnost.

Najpogosteje se zgodi, da vloge ne dobiš, a to te ne sme potreti. Enostavno moraš na avdicijo pozabiti in iti naprej. Če pa vlogo dobiš, si srečen do neba in nazaj. Seveda moraš potem dati vse od sebe."

Po nastopanju v oglasih za hotelsko verigo Marriott, za podjetje za drese Fanatics ter sprehodih na modni pisti te konec septembra čaka prav poseben krst. Nastopil boš v svojem prvem muzikalu.

"Lahko bi rekel, da sem imel prav posebno srečo. Za avdicijo sem namreč izvedel dan prej in bila je za celotno sezono, tako da če bi jo zamudil, nove priložnosti ne bi dobil do naslednje sezone. Šla sva oba z ženo in oba dobila vlogi v muzikalu The Drowsy Chaperone.

Premierno nastopamo 27. septembra v eni izmed dvoran Phoenix Theatre Centra. Leta 2006 so ta muzikal priredili na Broadwayu in je osvojil kar precej nominacij na podelitvi gledaliških nagrad Tony Awards. Gre za komično parodijo muzikalov iz divjega obdobja 20. let prejšnjega stoletja. Dobil sem vlogo producenta z imenom Feldzieg, moja žena pa ima več manjših vlog v ansamblu. Zame je to debi v muzikalih."

V treh letih in pol ti je uspelo veliko, slišati je, da se ti vse super odpira. Koliko pa je truda za tem in koliko je to delo plačano čez lužo?

"Trud je vsakodnevni, a se mi sploh ne zdi kot delo. Je nekaj, kar preprosto obožujem in v delu uživam, saj napredujem.

Zabavna industrija je glede zaslužkov razdeljena na dva ekstrema – na eni strani nisi plačan nič ali zelo malo, druga skrajnost pa so bajni zaslužki. Nečesa vmes ni. Začetki niso nikjer enostavni. Včasih moraš početi nekaj povsem drugega, da preživiš in da še naprej vlagaš vase.

Osebno za inspiracijo skušam raziskati, kako so zdaj slavni ljudje začeli svoje kariere. Komik Jerry Seinfeld je na primer prvih pet let nastopal povsem brezplačno, preden je postal prepoznaven. Mark Ruffalo se je udeležil 400 avdicij, preden je sploh dobil svojo prvo večjo vlogo, v kateri je igral natakarja, ki je v zgodbi postregel mizo z glavnimi liki. Greš naprej z upanjem in mislimi, da se bo trud povrnil."

Je pa strošek življenja zagotovo višji kot v Sloveniji, kajne?

"Zagotovo. Los Angeles je poleg San Francisca ter New Yorka eden od treh ekstremov glede cen. Najvišje so zagotovo cene najemnin. Že cene garsonjer se v Los Angelesu na dokaj dobrih lokacijah začnejo v povprečju pri 1.200 dolarjih na mesec. Stroški preostalih storitev so nekoliko dražji, ampak tu v ZDA imaš toliko ponudnikov raznih storitev, da se z malo truda da najti vse res ugodno."

Če dava stroške na stran, kako pa ti sicer ugaja življenje v LA, kamor se z ženo vračata prihodnje leto? In seveda tudi v Phoenixu.

"LA je noro mesto, izredno raznoliko. Vsak del mesta je povsem drugačen od tistega dela, iz katerega si prišel. Je megalomansko, s popolnim vremenom in ogromnim številom različnih kultur in kulinarik.

V LA se mesečno priseli sto tisoč ljudi. Vsak s svojimi sanjami in cilji. Veliko je mladih in v primerjavi s Phoenixom Los Angeles ni ravno družinsko usmerjen. Ima seveda družinske soseske, vendar ljudje tja ne gredo ustvarjat družin. Povprečna starost prebivalcev je veliko nižja kot v drugih delih in mestih države.

Ima pa mesto tudi svoje minuse. Zame sta dva največja neverjetni zastoji ne glede na to, ali je prometna konica ali ne, in dejstvo, da je izredno težko dobiti stanovanje. Phoenix je po drugi strani veliko bolj umirjeno mesto. Je pa tu tudi bolj vroče. Zelo zelo vroče (smeh)."

V ZDA si se tudi zaljubil in se poročil. Sklepam, da s prilagoditvijo nisi imel težav.

"Moram priznati, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se prilagodil in da sem res zlezel iz svoje lupine. Ženina družina me je neverjetno dobro sprejela in se z njimi odlično razumem. Morda pomaga dejstvo, da imajo močne italijanske korenine ter delno škotske in irske, mi je pa njihova karizma zelo blizu (smeh).

Največ nesporazumov sem imel doslej zaradi jezika, saj nekatere izraze še vedno lenobno dobesedno prevajam iz slovenščine v angleščino, ljudje pa me potem debelo gledajo. Včasih pa le prijazno pokimajo in si najbrž mislijo: "Ta je najbrž pred uro pristal na Zemlji." Komedije v tem segmentu resnično ne primanjkuje."

Kakšne pa imaš sicer izkušnje z Američani in njihovo kulturo?

"Zdaj so že bolj domače, kot so bile, ko sem se preselil iz Slovenije. Kulturni šok je bil ogromen, a ko sem spoznal ogromno ljudi, sem hitro ugotovil, da smo ne nazadnje vsi samo ljudje. Razlika je v okolju in kulturi, v kateri smo odrasli.

Fascinantno je, kako je večina ljudi, ki sem jih tu spoznal, zelo odprtega mišljenja in se ne obremenjuje preveč s tem, kaj si drugi mislijo o njihovem življenju. Enostavno živijo in počnejo to, kar jih veseli.

Metati vse v isti koš bi bil seveda greh, saj je država tako zelo ogromna, da bi bilo nepošteno reči: "Američani so takšni in takšni". So pa skoraj vsi brez izjeme neverjetno prijazni."

Ti je v teh dobrih treh letih uspelo priti na obisk v Slovenijo?

"Trenutno nameravam priti domov novembra. V Slovenijo pridem vsakič, ko se mi ponudi priložnost. Do zdaj sem prišel dvakrat. Moram pa priznati, da Slovenijo neizmerno pogrešam, predvsem svoje prijatelje in družino, a z njimi ostajam v stiku."

SiolNET