Prvi dan, ko je Vesna Lavtižar prišla na Japonsko, jo je profesor, v čigar raziskovalni skupni dela, vprašal, kaj pomeni njeno ime. Razložila mu je, da pomeni pomlad, in profesor jo je nemudoma preimenoval v Haruko: »Haru v japonščini pomeni pomlad in tu me vsi kličejo Haruko. Sedaj sem se imena že tako privadila, da se z imenom Vesna skorajda ne poistovetim več.«

Pred dvema letoma je ekologinja Vesna Lavtižar v Južni Koreji, kjer je delala štiri mesece, dobila ponudbo za odhod na Japonsko. Tja je prišla po čistem naključju: »Moja mentorica doktorskega študija mi je ponudila štipendijo za to mesto in sem sprejela. O Japonski pa nikoli prej nisem razmišljala.« Priznala je, da jo je bilo kar strah oditi v to državo: »Brala sem o Japonski in o tem, da so tam razmere zelo težke. Zato sem odšla precej v skrbeh. Ko pa sem prišla na Japonsko, sem začela spoznavati drugačnosti v kulturi.«

Vesna s svojo učiteljico japonščine, ki jo poleg jezika uči tudi o tem, kako so živeli včasih. osebni arhiv Vesne Lavtižar

To spoznava tudi vsak četrtek, ko ima ure japonščine. A to niso ure v razredu. »V šoli, na katero hodim, učijo japonski prostovoljci. Mene uči starejša gospa in zelo mi je všeč, da mi ob pouku še veliko razlaga o japonski kulturi in družbi, še posebno o tem, kako so živeli včasih. Zelo rada jo poslušam,« je razložila Vesna, ki pravi, da v japonščini še ni povsem domača.

Zaradi dela ločene družine

O Japoncih sicer meni, da v sebi nosijo tradicijo in kulturo. Vedno znova jo kaj v zvezi z njihovo kulturo preseneti. Nazadnje jo je to, kako pogosto družine živijo ločeno: »Možje, ki delajo za velika podjetja, se vsakih nekaj let selijo iz mesta v mesto v različne podružnice. Družine se z njimi ne selijo, tako da po več let živijo narazen ter se videvajo ob vikendih ali še manj od tega. Pogosto so ženske z otroki same.« Sprva je menila, da to ni tako razširjeno, potem pa so ji japonske prijateljice razložile, da so tudi one živele tako, da so očeta videle poredko. Ženske po poroki zato pogosto ostanejo doma: »Včasih berem, da je na Japonskem težko najti partnerja. Ker veliko delajo, partnerja največkrat najdejo v službi.«

Vesna sicer pravi, da mladi in ženske zelo radi zaidejo v kavarno, medtem ko gredo moški po službi s sodelavci pogosto v izakaje, japonske restavracije oziroma pube, kjer jedo in pijejo pivo ter sake. Sama si je našla veliko dobrih japonskih prijateljic in prijateljev, še vedno pa veliko Japoncev in Japonk ne zna ali zelo slabo govori angleško, zato so možnosti za komunikacijo omejene. Kljub temu je vesela, da ji je uspelo najti toliko zares čudovitih ljudi.

O pregovorni japonski delavnosti je ugotovila, da je to predvsem odvisno od okolja oziroma podjetja. Njeno delovno okolje je stimulativno, a sproščeno. Že v sosednjem laboratoriju je drugače. »Vidim, da na delu ostajajo do poznega večera, tudi do enajstih, polnoči. Nisem pa prepričana, da je to zaradi pritiska nadrejenih, zdi se mi, da se jim pač ne ljubi domov.« Dodala je, da država uvaja ukrepe, da zaposleni ne bi več delali toliko nadur. S tem ljudi prisilijo, da gredo domov. »Recimo v nekaterih podjetjih zvečer preprosto ugasnejo luči.« Vse to se je zgodilo, ker se je v preteklih letih zgodilo nekaj škandalov, ko so delavci umrli zaradi izčrpanosti, čemur pravijo karoši.

Vesna Lavtižar je ekologinja, ki se ukvarja z raziskovanjem, kako premazi za plovila, ki vsebujejo strupene biocide, vplivajo na organizme v morju. »Raziskati je treba, kako se biocidi obnašajo v morju ter kakšna je strupenost za netarčne organizme v morju. V preteklosti smo že velikokrat obžalovali neodgovorno sproščanje kemikalij v okolje, ki so ponekod povzročile pravo ekološko katastrofo. S svojimi raziskavami se trudim, da do tega ne bi več prihajalo,« je opisala svoje delo. Na vprašanje, kako Japonci skrbijo za svoje okolje, je odgovorila, da sicer ne smetijo, a da nimajo tako razvite ekološke zavesti kot v Sloveniji. »Tu, denimo, so še vedno povsod plastične vrečke in edina sem, ki v trgovini rečem, da ne bom vzela plastične vrečke, ker jih je preveč. Celo vsak žvečilni gumi ali bombon je dodatno zavit v ovoj. Zato imam veliko več odpadkov, kot sem jih imela v Sloveniji.« Poleg tega Japonci ne ločujejo vseh odpadkov – bioloških odpadkov in papirja v njeni prefekturi denimo sploh ne ločujejo.

Ambasadorka mesta Kobe

Kljub temu njeno mesto Kobe ni onesnaženo. Nasprotno, je čisto in, kot pravi, zelo prijetno mesto. Takoj ko jo vprašate, kakšno mesto je Kobe, veselo vzklikne: »Joj, želela bi, da bi kar prišli sem in bi vam ga pokazala.« Vesna je namreč edina slovenska ambasadorka Kobeja. To je skupina ljudi, ki promovira mesto. Sami odkrivajo nove stvari v mestu in to objavljajo na spletu. »Tako so prebivalci malce bolj pozorni na dogodke in na mesto,« je dejala, ko je opisovala mesto, ki živi v senci sosednjih bolj znanih mest Osake in Kjota. »Mesto je ob morju, na drugi strani pa ga zamejuje planota Roko, tako da je kot v Sloveniji vse blizu – morje in hribi.« Ob morju je njen kampus, na planoto zahaja v prostem času in jo raziskuje. »Planota je tudi polna presenečenj – tam so slap, alpski botanični in zeliščni vrt, veliko je turističnih atrakcij in razgled na mesto Kobe je prelep. Tudi v mestu vedno odkrijem kaj novega. Veliko je parkov, kjer se vse naenkrat umiri. Res je zelo raznovrstno mesto in vse je lahko dosegljivo z javnim prevozom.«

Kot pravi, je v mestu veliko sproščenih ulic in odličnih restavracij. Od hrane ji je trenutno najljubša japonska jed okonomiaki, kar je nekakšna omleta. Ob tem je povedala še nekaj zelo zanimivega: »Opažam, da Japonci jedo meso dosti bolj pogosto, kot sem si sprva mislila, vsaj med mladimi je tako. V menzi v kampusu po navadi strežejo riž in ocvrto meso, ki ga imajo zelo radi.«

Vesni bo pogodba v laboratoriju, kjer dela, potekla konec leta. Če bi se ji ponudila kakšna zanimiva delovna priložnost v Sloveniji, bi prišla nazaj, sicer pa bi ostala na Japonskem. Kaj mogoče je, da bo še nekaj časa ostala Haruko.

Dnevnik