Iz zgodovine naših družin se lahko naučimo veliko – rodoslovno raziskovanje je začetek naših spoznanj o sebi in našem izvoru.

Pred več kot 25 leti sem za šolsko nalogo začel izdelovati svoje družinsko drevo. Takrat je bila vključena samo najbližja družina: starši, sestre, tete, strici, bratranci in stari starši. Čez leta sem nadaljeval in dodajal vedno več sorodnikov - stare tete in strice, prastare starše in tudi druge. V pomoč so mi bili podatki, ki sem jih dobil od mamine tete, njenega bratranca in njene sestrične, ki so bili rojeni v začetku 20. stoletja in ki so se kasneje preselili v Združene države Amerike. Že oni so vrsto let pred mano začeli raziskovati in graditi družinsko drevo, starost pa je njihovo delo žal zaključila. Njihov trud zelo cenim, nikoli ne bo pozabljen, kar je tudi razlog, da delo zdaj nadaljujem, čeprav včasih napreduje zelo počasi.

Šele nekaj let kasneje sem izvedel, da raziskuje rodovnik tudi moj bratranec. Čez čas sva se združila in zanimanje se je še bolj poglobilo in tako razširilo še na več družin, uspela pa sva priti tudi v stik s Škofijskim arhivom v Ljubljani. Arhiv nama je omogočil dostop do odgovorov, ki sva jih lahko podprla tudi z dokumentacijo. Kasneje sva izvedela za družinske knjige v različnih župniščih, v katerih so zapisani podatki vseh družin, ki jih vključujeva v najino družinsko drevo.

Leta 2011 sva v Sloveniji zbrala vse možne podatke iz vasi, kjer so živeli najini starši. Za obdelavo sva potrebovala 4 dni in tako v rodovnik dodala čez 3.000 imen. Skupaj je drevo štelo že 4.000 članov, število neraziskanih vprašanj pa se je le še večalo. Dodala sva več generaciji sorodnikov, ki predstavljajo tudi bolj zapletene družinske vezi. Za vsako vez sva našla povezavo v drugi vasi in kmalu ugotovila, da najino delo ne bo nikoli končano.

Prizor iz Bele Krajine v letu 1920: Sodarja (Juri Horvat, Mate Dragoš) in kovača (Avgust Jakše, Pavle Rauch) v gradu Pobrežje ob Kolpi v Adlešičih. Foto: Fran Vesel. Vir: Slovenski etnografski muzej

Po šestih letih skupnega dela sva zbrala podatke za skoraj 25.000 ljudi, ki ne sestavljajo več samo družinskega drevesa, ampak sliko genealogije enega izmed delov Bele Krajine. Popolnoma sva dokumentirala dve župniji, trenutno delava na tretji, v načrtu pa imava še najmanj štiri. Z najinim delom nama je uspelo pomagati ljudem v Kanadi in v ZDA priti v stik z njihovimi koreninami, ob čemer naju navdaja zadovoljstvo.

Obstaja veliko ljudi, ki bi lahko delo opravili sami, pa ga večina ne. Za uspešno izvedbo sta potrebna znanje različnih jezikov, med njimi nemškega, slovenskega, latinskega itd., in natančnost, kar pomeni, da naloga ni lahka. Danes je lahko najti genealoga, ki delo opravi za vas, vendar je temu primerna tudi cena. Midva sva najine podatke pripravljena posredovati vsem, ki jih želijo.

Največja osebna pridobitev raziskovanja vasi in župniji je v spoznavanju načina življenja ljudi, ki so tam živeli. Upava, da se bo še kdo pridružil najinemu delu, četudi samo s posredovanjem podatkov, starih zapiskov ali pa finančno pomočjo.

Najin širši namen je sestaviti poln in razumljiv genealoški profil Slovenije izvirajoč iz raziskav Bele Krajine, česar pa sama nisva zmožna. O državi, iz katere izvirava, želiva izvedeti čim več, prav tako pa tudi o tisti, v kateri živiva. Čim več želiva spoznati tudi o ljudeh, ki so bili tu pred nami, vse znanje pa deliti z vsemi.

Obiščite najino spletno stran gfamilytree.com in podprite najino delo.

Alex Grašič, ZDA