Moja izkušnja z odhodom v ZDA se je pričela v četrtem letniku gimnazije. Nisem preveč razmišljala o odhodu v ZDA, saj sem želela študirati v Ljubljani in se posledično zavedala da bo to tudi konec moje plavalne kariere, saj se je v Sloveniji izjemno težko posvetiti študiju 100% in obenem trenirati na visoki ravni. V prvi polovici četrtega letnika pa sem prejela ponudbo z University of Hawaii at Manoa s polno štipendijo.

foto/Dan Worden

Naslednje tri mesece sem premišljevala ali si odhoda res želim. Ko sedaj pomislim kakšne dvome sem imela, mi ni jasno zakaj, saj bi sedaj v isti sekundi se odločila za odhod. Prvič sem odšla v ZDA 28. decembra 2011. Odšla sem že konec decembra zaradi treningov, v ZDA imamo plavalci najtežji ciklus treningov prav po božiču do sredine januarja, ko se znova pričnejo predavanja, saj v teh dveh tednih ni nobenih študijskih obveznosti in lahko treniramo kolikor si trener zastavi in nam naša telesa dopuščajo.

V Ljubljani nikoli nisem hodila na fakulteto in zato ne morem zagovarjati, da je boljše študirati v tujini. V mojem primeru se je pokazalo za izjemno pestro in pozitivno izkušnjo. Velika sprememba je bila v načinu treniranja. Plavanje je izrazito individualen šport in v Sloveniji je bilo to tudi začutiti. V ZDA pa to vse poteka nekako drugače. V ekipi nas je približno 50-60, vsi prihajamo istočasno na treninge, vsi hodimo na predavanja, se učimo in skupaj nastopamo na tekmovanjih. Tam je tudi drugačna mentaliteta, saj nas je pogosto med treningi in na tekmah naš trener opomnil, da ne nastopamo samo zase, da z našim nastopom predstavljamo našo ekipo, našo univerzo in nenazadnje tudi celotne Havaje kot državo.

V ZDA je veliko več ponosa, kot v naši Sloveniji, tukaj sem redkokdaj občutila nek ponos za našo prelepo in talentirano državo. Tukaj na primer jaz vidim nekakšno problematiko. Na tekmah samih, je bila meni nepredstavljiva razlika v primerjavi s Slovenijo, pri nas doma redko še kdo kdaj navija na tekmah, v ZDA pa vsi stojimo en za drugim in ponavadi, medtem ko tekmuješ, vsaj 10 tvojih soplavalcev stoji neposredno ob bazenu in na vsa pljuča navija zate. Ta timski duh je v ZDA neprimerljivo boljši kot pri nas.

Sedaj pa nekaj besed o sami izkušnji z univerzo. V ZDA, ko prideš na univerzo, ni potrebno vedeti kaj si želiš študirati do drugega letnika. Študij traja 4 leta, zato je prvo leto posvečeno splošnim predmetom, potem pa naslednje tri leta študiraš tisto kar te najbolj zanima. V ZDA zaradi dejstva, da je študij plačljiv in izjemno drag, vsak študent poleg študija tudi dela. Tu ni izjeme. Moje delo je bilo na nekakšen način plavanje, saj mi je vzelo vsaj 20ur na teden samo s treningi. Čeprav toliko treniramo, smo študentje na prvem mestu, ter nimamo nikakršnega posebnega statusa, enaki roki veljajo za nas kot za ostale študente, le da nam opravičijo izostanek od predavanj, ko smo na poti.

V primeru, da naš razred piše test medtem ko smo na poti, ali imamo rok za oddajo kakršnekoli naloge, veljajo še vedno isti roki za nas športnike. Velikokrat moramo ob prihodu v hotel, pisati test pod nadzorom trenerjev, ali pa opraviti vse domače naloge in seminarske, ne glede na to da smo na tekmi in so urnik izjemno zapolnjeni in da mora naše telo posvetiti vsako prosto sekundo počitku.

Življenje študenta-športnika kot nam pravijo tam, je izjemno naporno in tam ni nobenega izgovora za popuščanje ali lenarjenje. Poleg dejstva da moramo opraviti vse izpite, pa imamo tudi pravilo v ekipi, da moramo imeti določeno povprečje, saj se naš trener zaveda in to velikokrat poudarja, da je šola vedno na prvem mestu in da po naši končani karieri želi, da postanemo uspešni na vseh drugih področjih v življenju in nas vedno uči da je pomembno biti dober človek, ne samo športnik. Ta način razmišljanja mi je izjemno všeč in za razliko kot v Sloveniji, kjer včasih trenerji vidijo samo naše rezultate in želijo velikokrat da pustimo šolo na stranskem tiru.

Glede samega študija, je v ZDA ogromno sprotnega dela in končna ocena je sestavljena iz več razlišnih komponent, udeležba na predavanjih je večinoma obvezna in v primeru da zamudiš predavanje več kot trikrat, se začne tvoja končna ocena nižati. Sama izkušnja s profesorji je bila zaenkrat enkratna. Profesorji so vedno pripravljeni pomagati, študentje smo izjemno dobrodošli na govorilnih urah, kjer nam profesorji razložijo snov s katero imamo problem, ali če se želimo pogovoriti o predmetu.

Pa me ne razumite narobe, v ZDA se ne cedi med in mleko, temveč je treba garati za vse, ampak ob koncu dneva je vse vredno in se pozabi na težke čase in te naredi močnejšega za naslednjič. Pred mano je še eno leto študija v Honoluluju, potem pa iskanje zaposlitve in ne želim si ničesar drugega kot prihoda nazaj v našo prelepo zeleno deželo, kjer je še tako veliko potenciala, samo malce več optimizma potrebujemo.

Sofija Djelić