Klemen Gradišar tokratne božično-novoletne praznike prvič preživlja kot zdomec. Že vse življenje se ukvarja z nogometom, več kot deset let kot trener, med drugim je bil tudi trener slovenskega nogometnega kluba v Celovcu. Letos je na njegov naslov prišla ponudba za delo v Džidi v Savdski Arabiji, kamor se je selil septembra letos.

"Destinacije nisem izbiral sam, a ko se je ponudila priložnost, sem jo zgrabil z obema rokama in z veseljem sprejel izziv," pravi Klemen.

Dobil je ponudbo za delovno mesto tehničnega direktorja nogometne akademije Paris Saint Germain, katere lastnik mu je prepustil odločanje o tako rekoč skoraj vsem, od vizije, strategije, organizacije in kadrovanja do dogovarjanja s potencialnimi partnerji pri različnih projektih. S seboj je odpeljal tudi glavnega trenerja, Slovenca, Narseja Mubija, ki mu v popolnosti zaupa delo na igrišču.

Džida je po Klemenovih besedah mesto nasprotij. Na severu se ogromno gradi, tam je mesto zelo razvito, veliko je lepih, prestižnih nakupovalnih središč. Medtem ko je v južnem delu mesta življenje še zelo tradicionalno, ortodoksno muslimansko. Kot zanimivost omenja kaos, ki nastane v mestu, ko pada dež, saj nima dobro urejenega odvodnjavanja in so takrat izredno velike težave, voda stoji povsod in kar nekaj časa traja, da odteče. Ko samo malo začne deževati, vozniki takoj prižgejo vse štiri smernike, na cesti zavlada panika.

Kakšne so bile prve misli, asociacije, ko se je pokazala priložnost za selitev v Savdsko Arabijo?

Prva asociacija je bila zagotovo dežela priložnosti, ker sem imel malo informacij že prej, saj je moj nogometni kolega tam uspešno deloval kar nekaj let. Vsekakor so potem prišli tudi pomisleki, kot so zaprta država, zelo verska, muslimanska država, država, ki ne daje veliko svoboščin ženskam.
Selili ste se septembra letos, spomin na prve občutke ob prihodu je še svež.

Kas je ob prihodu kaj posebno presenetilo?

Z Narsejem sva prišla v Džido konec septembra in kar nama bo obema ostalo v spominu, je vročina in vlaga, ki udari vate, ko stopiš z letala. Takrat je bilo tu še grozno vroče in vlažno, zdaj decembra je drugače. Pravijo pa, da je poleti res nevzdržno in da mnogi državo takrat kar zapustijo.

Savdska Arabija je muslimanska država, glede tega je verjetno precej drugače kot v Evropi. Med drugim se tam moli petkrat na dan. Je bilo glede tega kakšno presenečenje?

So zanimivosti, a kaj posebno me ni šokiralo. Sem se pripravil na to. Precej sem se pogovarjal s kolegom Sandijem Sejdinovskim, ki je bil tu pred leti in mi je tudi omogočil, da sem prišel sem, za kar se mu najlepše zahvaljujem.

V času molitve se ustavijo vse aktivnosti, na primer v javnem sektorju, trgovine se zaprejo za pol ure, lahko še vedno nakupuješ, a v večini trgovin ne moreš plačati. Če se malo pošalim, lahko rečem, da si v tem času lahko sam narežeš sir, saj delavcev takrat ni na delovnem mestu. Kar zadeva naše treninge, se ustavimo za nekaj minut, se umirimo, ko se moli, smo spoštljivi. Otroci v večini ne molijo, medtem ko starši, ki spremljajo treninge, gredo na molitev. So pa nekoliko bolj striktni petki, to so prosti dnevi, ko se kar redno udeležujejo molitev v džamiji.

"Božiča tukaj ni, ne obstaja. Obstaja samo znotraj naselij za tujce, sicer tega praznika tu ne praznujejo. Niti ni novoletnih jelk, okraskov, ničesar. Le šole imajo v tem času zimske počitnice. Tako da za ta čas ne priporočam obiska Savdske Arabije."

Savska Arabija velja za precej zaprto državo, kjer tujci živijo v naseljih, namenjenih tujcem, ženske so v podrejenem položaju, turističnih vizumov ni, ni kina, ni glasbe v restavracijah. Kakšna je po vašem opisu res Savdska Arabija in kako jo doživljate vi?

Savdska Arabija je vse to in še marsikaj drugega. Država se sicer odpira. Sandi me je opozarjal, naj bom previden glede verske policije. A ko sem prišel, so mi tu povedali, da verske policije že dve leti ni več. Tudi ženske so dobile možnost, da vozijo avto. Zdaj naj bi v Riadu odpirali en kino. S samo glasbo ni težav.

Ni pa takšnega družabnega življenja, kot ga poznamo v Evropi. V državi naj alkohola ne bi mogel dobiti, a ko sem bil povabljen na zabavo v špansko naselje, so imeli svoje vino in viski. Tudi ko sem bil povabljen na koncert na francoski konzulat, se je točil alkohol. Tja sem bil povabljen od domačinke, ki je tja prišla brez abaje in je tam tudi sama pila alkohol.

Osebno Savdsko Arabijo doživljam kot deželo kontrastov, ekstremnih priložnosti in tudi zanimivosti, ki se v zahodnem svetu težko vidijo. To je svet, kjer se življenje vrti precej počasneje, kjer se veliko stvari prestavlja iz danes na jutri. Veliko stvari se tu polaga v božje roke, ne pa, da bi sami kaj naredili.

Zaradi umora savdskega novinarja, ki je poročal za The Washington Post na savdskem konzulatu v Istanbulu, se o Savdski Arabiji v zadnjih dveh mesecih precej piše v svetovnih medijih. Koliko pa se o tem govori, piše v sami Savdski Arabiji? Se sploh sme?

O tem nisem želel preveč spraševati. Zadevo sem spremljal prek naših medijev, tu pa nisem imel občutka, da bi bila to neka novica, o kateri bi vsi govorili. No, vsaj na glas niso govorili. Imam občutek, da teh stvari ni najbolj primerno spraševati in da se ljudje temu izogibajo, še vedno je to bolj zaprta država, ki ne sprejema različnih pogledov in demokracije.

Katere so za vas v tej državi velike prednosti, plusi, kaj vas je najbolj pozitivno presenetilo? Kaj vas v tej državi najbolj navdušuje?

To, da vidim res ogromno priložnosti. Tu se res veliko investira. Trenutno sicer pravijo, da je Džida v krizi, da glede ekonomije ni najbolj stabilna. Pred dnevi sem bil v Riadu, kjer sem obiskal našega potencialnega partnerja, ki gradi prestižno naselje v Riadu. Govorimo o investiciji, vredni več kot milijardo evrov.

Savdska Arabija velja za dokaj bogato državo, bogastvo temelji na nafti. Kako se to občuti, ko tam živiš?

Liter bencina stane 30 evrskih centov, tako se občuti. Tu se sicer pritožujejo, da se je življenje v zadnjih dveh letih ekstremno podražilo - dražja je elektrika, podražila so se pogonska goriva, dobili so petodstotni davek, kar je iz njihovih oči slabo. Domačini so sicer dobro preskrbljeni, za tujce je drugače. Tujci težje pridejo do službe, prav tako ne morejo odpirati podjetij, temveč za to potrebujejo domačina, kar s pridom izkoriščajo in v imenu tujcev odprejo podjetje ter računajo mesečni prispevek.

Kar se dela tiče, se mi zdi, da smo mi zahodnjaki bolj pridni in delovni, imamo širši pogled ter bolj strateško in dolgoročno razmišljamo. Oni tega ne poznajo. To se lepo vidi na cesti. Tu imajo štiripasovnice in ko zavijajo z nje, ne bodo že prej zavili na najbolj desni pas, temveč bodo z najbolj levega pasu tik pred zdajci zavili proti izvozu ter tako povzročili nepotrebno zmedo na cesti. Vožnja je tu kar stresna.

Omenili ste ceno nafte, kakšni pa so drugi življenjski stroški in plače v primerjavi s Slovenijo?

V Savdski Arabiji se da precej dobro zaslužiti, in če živiš neko normalno življenje, lahko veliko privarčuješ. Večinoma imaš vse stroške pokrite. S sodelavcem imava plačano stanovanje, avto, gorivo, mobitel, internet … Plačujeva samo hrano. To je edini strošek, tako da res lahko večino prihraniva. To je velika prednost, da se splača priti sem. Cene osnovnih življenjskih potrebščin so sicer dokaj podobne slovenskim, dobiš lahko vse, kar dobiš na Zahodu.

Glede plače bi sicer rad poudaril, da ne govorim o deset tisočih dolarjev in da plača ni takoj na začetku visoka, temveč tudi tu najprej testirajo, ali si prišel samo po denar ali si tu, da boš dejansko kaj naredil.

Ana Rupar,

SiolNET