Klub slovenskih študentk in študentov v Gradcu (KSŠŠG) deluje že več kot 40 let. Najprej je nastal pevski zbor, ki je združeval tam živeče avstrijske Slovence, kasneje pa so se člani odločili, da ustanovijo klub, ki bi združeval slovenske študente v Gradcu. Klub letos slavi že 42 let svojega obstoja in gojenja slovenske kulture, za katero si iz leta v leto prizadeva. Pred dobrim mesecem so člani izvolili tudi nov odbor novega predsednika, to je Aljaž Pestotnik, ki na pedagoški smeri študira slovenščino in angleščino, med drugim pa je sodelavec radia Agora, poje v zboru in piše pesmi. Pri Wieserjevi založbi bo kmalu izšla njegova zbirka pesmi Smeji se naj vesolje, med drugim pa je tudi soavtor komedije, skupaj z dijakom Maksom Dakskoblerjem, ki je bila pred kratkim napisana za Višjo šolo v Šentpetru, za režijo pa je poskrbel Marjan Štikar. Med enim predavanjem in drugim na univerzi, smo Aljažu ukradli nekaj minut za pogovor.

S čim se ukvarjate pri klubu? Kako potekajo vaše pobude?

Najbolj aktivni smo na kulturnem področju. Pod okriljem kluba delujeta dva zbora, mešani in ženski, obstaja pa tudi kvintet, ki ga sestavljajo štirje študenti in upokojeni profesor Ludvik Karničar. V klubu se poleg tega ukvarjamo predvsem z literarnimi večeri, na katere povabimo slovenske avtorje iz Slovenije in avstrijske Koroške. Gradec je na kulturnem področju most med dvema kulturama, saj se tu stikata avstrijska Štajerska in avstrijska Koroška s slovensko Štajersko.

V Gradcu pa je tudi veliko študentov iz Slovenije, so tudi oni člani kluba?

Nekaj jih je, na tem področju se v klubu trudimo, da bi jih privabili, saj je tu res veliko Slovencev, ki študira v Gradcu, ali takih, ki pridejo sem na študijski semester v tujino. Vendar ni tako enostavno, ker nimamo velikih stikov. Pri nas pa je seveda vsak dobrodošel, ne glede na to, od kod prihaja. Tu je veliko študentov iz Slovenije, ki pridejo študirat prevajalstvo ali naravoslovne predmete.

Kaj pa nemško govoreči študentje? Prihajajo v klub?

Prihajajo, a bolj kot obiskovalci naših pobud.

Koliko članov šteje klub?

Članstvo je precej fluidno, nimamo točnega seznama članov. Člani so tisti v ožjem odboru, ki imajo tudi funkcije, kot sta na primer predsednik in podpredsednik, ter tisti v razširjenem odboru, kjer nas je osemnajst. Odbor skrbi za organizacijo pobud in da vse teče, kot je treba. Stalnih obiskovalcev, ki redno prihajajo v klub, pa je lahko malo ali veliko, recimo od pet do štirideset, odvisno od dneva in od pobude.

Kaj imate v programu v prihodnjih dneh, tednih?

Ta teden imamo filmski večer. Med vikendi se veliko ljudi odpelje domov, tako da imamo včasih težave z določitvijo ustreznega dneva. Na Dunaju je na primer drugače, saj ne splača vsak vikend domov. V načrtu imamo vsekakor še gledališki večer, za katerega sicer še iščemo skupino, ki bi jo povabili, naslednja večja pobuda pa je Poetronic, literarno-glasbeni performans Dominika Srienca in Georga Tkalca, potem pa koncert skupine Superior Street, v kateri igra tudi naš podpredsednik Daniel Kaiser. Klub je sicer odprt dvakrat na teden, zdaj pa bo morda odprt še enkrat več. V četrtkih so klubski večeri, na katerih potekajo naši literarni večeri, gledališče, koncerti in razne pobude.

Sodelujete tudi z drugimi klubi ali mladinskimi organizacijami?

Poskušamo sodelovati s študenti slavistike, ki nam večkrat pomagajo tako, da nam graška univerza odpstopi prostore. Drugače pa sodelujemo s Pavlovo hišo in Werkraumtheaterom, ki prireja dvojezična branja, vodita pa ga slovenska pesnica Rezka Kanzian in Franz Blauensteiner.

Barbara Ferluga