Simona Sanaren živi z družino v Tunisu: Kako je pet žabic odskakljalo v svet


Avtor: U.S. Datum: 1660 dni nazaj.


»Pet žabic šlo je na potep, pokukat v širni, beli svet. Pet culic so s seboj vzele in so stekle, vse vesele.« Tako se začne knjiga Simone Sanaren Ko Je Dan (Quand c'Est le Jour, When it Is Day). Pet žabic so Simona in njeni štirje otroci. Z mlajšimi tremi, Danom, Valom in Gaio, je leto dni živela v Atenah, toda v Grčiji so bili nekako begunci, saj so iz Tunizije, kjer so živeli zadnjih šest let, dobesedno zbežali.

Simona Sanaren s tremi otroki spet živi v Tunisu. Foto: osebni arhiv Simone Sanaren

Pred letom in pol so namreč njenega sina, sedaj 18-letnega Dana, v Tuniziji napadli in izgubil je oko. V šoku in razočarani so državo zapustili.

In tudi zato je knjiga otroške poezije, ki jo je Simona napisala med prebivanjem v Grčiji, za družino zelo pomembna. »Knjiga je nastala v devetih mesecih, kot negovanje in nazadnje rojevanje oproščanja in upanja. S knjigo smo nekako oprostili napadalcem, da se lahko v življenju premaknemo naprej. Je tudi poklon mojemu sinu, ki kljub napadu in vsemu, kar je preživel, nikoli ni izgubil upanja in je vedno poln optimizma. Je kot sonce in lahko bi rekli steber družine,« je opisala Dana. Pesmi je sicer pisala že v njegovem otroštvu in mu tako razlagala življenje in vrednote.

Sprva ni mislila, da bo knjiga trojezična, slovenska, francoska in angleška, a je med obiskom v Delfih ob tistih starodavnih templjih nenadoma zaslišala francoske in angleške rime: »Ko sem prišla domov, sem v hipu napisala še prepesnitve v francoščini in angleščini.« Simoni francoščina ni tuja, saj je ta jezik študirala in je bila od nekdaj frankofilka: »V francoščini se v tem trenutku najlažje izražam. Priznam, da imam včasih s slovenščino težave, ne pri pisanju in branju, saj še vedno tu in tam delujem kot lektorica, bolj pri govoru, ki je bolj nezaveden.«

Njena zgodba o Tuniziji pa je malce zapletena: »Nerazložljivo je, zakaj nenehno rinemo v Tunizijo. A očitno nas privlači.« Simono je Tunizija očarala med družinskimi počitnicami. »Dolga leta smo na poletni dopust z otroki hodili v Grčijo. Enkrat pa so nam v turistični agenciji predlagali, da bi šli v Tunizijo. In ko smo leta 2008 prišli na počitnice na Djerbo, sem takoj vedela, da se bo moje življenje za vedno spremenilo. A tedaj še nisem vedela, da bom tu živela.« Štiri leta po teh počitnicah se je s tremi otroki preselila v Tunis. Prišli so ravno po arabski pomladi in tedaj so bile razmere v državi stabilne. Dve leti kasneje pa so se začele zaostrovati: »Nenadoma so bili vsi prepričani, da so tujci krivi za vse njihove težave. To je res boleče. Verjetno se iz strahu rodi sovraštvo.«

Njeni otroci so hodili v šolo s francoskim programom. Zelo hitro so se integrirali. V Tuniziji so ji na šoli pomagali, in sicer tako, da so ji šolnino znižali na raven za Tunizijce, ki je precej nižja od šolnine za tujce. V zameno in zahvalo za to je v osnovnošolski program te šole uvedla projekt zdrave prehrane in ekološke ozaveščenosti, ki deluje še danes.

Simona je v Tunisu delala kot terapevtka energetske medicine, ljudem je ponujala individualne seanse in organizirala sprostitvene pohode po Tuniziji: »S tem sem združila tujce in Tunizijce od diplomatov do najpreprostejših žensk.« Organizirala je tudi čistilne akcije, skrbeli so za zapuščene živali, enkrat na teden je kot prostovoljka delala v sirotišnici. Tako je družina dodobra spoznala kulturo in navade naroda.

Zabodli so ga, ker je bil svetlolas in lep

Živeli so v Kartagini, prav v bližini znamenitega punskega pristanišča, v četrti, v kateri je tudi predsedniška palača. »Mislili smo, da smo v varni četrti. Potem pa se je zgodil napad. Dan se je z vlakom iz centra mesta okoli desetih zvečer vračal domov. Sploh ni bilo pozno, saj je bila sobota in je bilo zunaj še veliko ljudi. Na postaji sta ga napadla Tunizijca, ki sta ga na vlaku že prej opazovala. Zabodla sta ga v vrat in v levo oko. Kasneje sta pri preiskovalnem sodniku rekla, da sta ga napadla, ker je svetlolas in lep. Zaradi njunih besed smo bili vsi šokirani.« Simona je kasneje razmišljala, da je za to nerazložljivo sovraštvo do tujcev verjetno kriva revolucija, ta opevana arabska pomlad: »Tako zelo razočarani so. Revolucija je bila agresivna in vodili so jo ljudje, ki niso imeli natančnih načrtov, kaj naj bi se nato zgodilo z državo. Vsi so mislili, da bo šlo na bolje, v resnici se je vse poslabšalo. Hudo je gledati ljudstvo, kako propada, čeprav imajo mlade z mnogo talenti, umetnike, intelektualce… Veliko jih odhaja, kar ni dobro, saj so med njimi nadarjeni ljudje, ki jih država še kako potrebuje za svoj napredek, toda vlečejo jih sanje o lepši prihodnosti v Evropi in drugje.«

Po napadu jim nihče ni zares pomagal. Simona je prepričana, da so v Tuniziji res pomembne le zveze: »Če imaš dobre zveze, boš dobil, kar želiš. Naključje je hotelo, da je bil tisto nedeljo po napadu, tik pred Danovo operacijo, na šoli tunizijski minister za šolstvo, ki je nato prišel k Danu na kliniko in obljubil, da bo plačal vse stroške zdravljenja. To pa je bila tudi vsa pomoč, ki smo jo dobili do danes, tako od Tunizijcev kot od domovine.«

Nenadoma so v deželi, ki so jo vsi skupaj imeli tako radi, občutili strah. Skupaj so se odločili za selitev. A ker so otroci v francoskem šolskem sistemu, skoraj ni bilo možnosti, da bi se vrnili v Slovenijo. Odločili so se za Grčijo, kjer je klima podobna tunizijski, kjer so francoske šole in ki jo od Tunizije loči le morje.

V Grčiji so hrepeneli po Tuniziji

Danova nesreča jih je tudi finančno popolnoma uničila. »Ko se je to zgodilo, sem pustila vse delo, saj sem vedela, da je čas za podporo družini. V teh razmerah je nastala knjiga, med drugim kot izraz tega, da še vedno verjamem v človeštvo in lepši svet, čeprav sem doživela toliko krivic.« Upa, da bo njena knjiga postala del šolskega programa v različnih državah, saj uči o vrednotah. Morda bodo pesmi prevedli v arabski jezik, saj bi takšen projekt potrebovali tudi v tunizijskih državnih šolah. Simona je namreč prepričana, da morajo Tunizijci najti svoje bistvo: »Tunizijci niso taki, kakor so prikazani dandanes. Imajo izjemno bogato berbersko kulturo, na katero na žalost pozabljajo. Da o feničanski sploh ne govorimo.«

Simona in njene tri žabice se v Grčiji niso znašle tako, kot bi si želele. Nekaj se jim je zdelo narobe. Nenehno so bili osamljeni. Nenadoma so spoznali, da hrepenijo po Tuniziji. Zato so se ravno te dni vrnili v Tunis, odločeni, da tam nadaljujejo svoje življenje. Val in Gaia bosta hodila v isto šolo kot prej, Dan pa bo zadnji letnik končal na francoski šoli, kar mu odpira poti za nadaljnji študij v Franciji. Njegovi rezultati mature iz francoščine, ki jo dijaki opravljajo leto dni pred zaključkom, so zavidljivi, bil je med najboljšimi dijaki.

Simona želi skupaj z ilustratorjem knjige Badrom Klidijem v prihodnosti delovati na področju umetniških projektov, s pomočjo katerih bi Tunizijci, zlasti najmlajši in mladi, obudili svojo kreativnost in vero v lepšo prihodnost. Knjiga Ko Je Dan je prva od aktivnosti v tej smeri, donacije v zameno za knjigo pa so namenjene Danovi šolnini. Ker, kot pravi Simona Sanaren, je »življenje v tujini, še zlasti z otroki, včasih zelo bridka izkušnja«.

dnevnik.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo