V prvem delu pogovora z novinarko, publicistko in kulturnico Eriko Jazbar smo spoznali njene slovenske korenine, njen pristen odnos do slovenstva v zamejstvu, družbene razmere v času njenega odraščanja in izobraževanja …

Časi, ko so mladi ljudje do svojih zrelih let imeli pokazati že vrsto dosežkov, porojenih iz dobre .vzgoje, temeljite izobrazbe, vestnosti, marljivosti in odrekanja, so minili. A izjeme so še vedno med nami: naša sogovornica, denimo, se lahko s ponosom ozre na bogate sledi, ki jih pušča za sabo na premnogih področjih in so v prid vseslovenski skupnosti.

Erika Jazbar / Vir: Novi Glas

Od kod izvira vaš rod? Lahko s stavkom predstavite svojo matično družino?

"Starša sta rojena v Gorici, kjer smo vedno živeli, moj rod pa zajema nekoliko širše območje. Po mami­ni strani imam povsem briške korenine, po očetovi pa vipavske in idrijske. Jazbarji so doma v Idriji, to je kraj, ki ga obiščem le poredko, a ga čutim zelo blizu. Sicer pa je z mojo identiteto neločljivo povezana Gorica oz. njeno kulturno-duhovno izročilo, ki ga lah­ko srkaš še danes, pa čeprav se je avstrijska Nica, kot jo je posrečeno označil Karl von Czoernig, skrčila in postala manjše depresivno naselje, žrtev geopolitike dolgega 20. stoletja. Kljub temu ji uspe, da ohranja nekaj prvin mestne kulture, v njej še vedno odmevajo preteklost nekdanjega žarišča, njena slovenska duša in pogled na Dunaj, ki ga nacionalni, ideološki, zgodovinski, politični konflikti in z njimi povezani posegi v ljudi in prostor niso uspeli popolnoma izničiti."

Od kdaj se zavedate slovenskega porekla?

"Pri nas doma slovenstvo ni bilo nikoli stvar debate, ne pomnim, da bi kdaj razpravljali o identiteti, saj je ta bila sama po sebi umevna. Pa čeprav smo v glavnem živeli v italijanski soseščini, oba starša sta obiskovala italijanske šole in nato delala v italijanskem okolju. A sta očitno tudi onadva imela pomembne vzornike – duhovnike in laike, ki so omogočili, da se je slovenstvo na našem koncu dobro ohranilo. Lepoto slovenskih gora sem spoznala že zelo zgodaj, tudi pristno slovensko dušo, ki je daleč od ostrine in zamorjenosti, ki danes prevladujeta v javnosti. Verjamem, da naš narod ni tak in da je nekje pot nazaj."

Živeti slovenstvo v vaši rani mladosti je bilo lažje kot za časa Lojzeta Bratuža in Čedermacev, a težje, kot je danes …

"Po eni strani bo to držalo, saj klasičnih psovk, ki smo jih bili deležni, v Gorici sicer manj kot v Trstu, danes v glavnem ni več. Tudi ni več tako očitnega občutka manjvrednosti, ko someščanu rečeš, da obiskuješ slovensko šolo ali igraš v slovenski ekipi. Po drugi strani je živeti slovenstvo danes težje, ker v mestu nimaš več tako strnjene slovenske skupnosti kot pred desetletji. Manj nas je in bolj komplicirano je vse skupaj, soočati se moraš z večino med nami, ki ni več slovenska kot pred nekaj desetletji, tako da slovenstva v svoji polnosti v mestu ne moreš živeti, stalno moraš biti pozoren na jezikovno, kulturno, zgodovinsko, psihološko in ne vem še kakšno specifiko bližnjega, pogosto tudi, ko si v slovenski ustanovi. Ko je to prisotno v manjših odstotkih, bogati, ko postane večinsko, se svet, v katerem si odraščal, spremeni. Vsem slovenskim staršem svetujem, da svoje otroke vpišejo na poletni oratorij na Mirenskem gradu, ki je le lučaj od Gorice. Preživeti teden dni s sto otroki, ki vsi govorijo slovensko in so katoličani, je za nas nekaj nepojmljivega. Dobesedno zadihaš."

Celoten pogovor lahko preberete na strani casnik.si.