Knjiga Fina kuhinja za telebane s podnaslovom Triintrideset slastnih za prste obliznit ni ne kuharski priročnik, ne zbirka receptov, ne učbenik kuhanja, ampak nekaj vmes. In če dodamo, da je njen avtor dolgoletni novinar in urednik Jure Apih, potem začimb k opisanim jedem skorajda ne potrebujemo! Konec lanskega leta je pri založbi Festfest, d.o.o., izšla v slovenščini, pred nekaj dnevi pa tudi v angleščini, s čimer jo je avtor želel ponuditi predvsem tistim rojakom po svetu, ki ne znajo več slovensko,  jih pa njihove korenine, tudi kulinarične, vendarle zanimajo. Knjige ne bi mogli nazorneje predstaviti kot v pogovoru z njenim avtorjem.

Jure Apih

Kaj vas je »prijelo«, da ste se, eden vodilnih slovenskih novinarjev in urednikov, lotili pisanja knjige o kuhanju?

Življenje ni načrt, je le zaporedje naključij in situacij, v katerih se znajdeš, kakor se pač znajdeš. Mladi urednici kulinarične revije sem se ustil in prepotentno postavljal zglede. »Pa ti kaj napiši, če si tako pameten,« me je užaljeno zbodla in mi ponudila rubriko. Moral sem sprejeti, če sem želel ohraniti obraz. Počasi so se zgodbice nabirale in začel sem se poigravati z mislijo, da bi jih združil v knjižico. In sem jih.

Fina kuhinja ni kuharski priročnik, ni zbirka receptov, ni kuharski učbenik … kaj pa je? Kako bi jo lahko opisali?

Pravzaprav je nastajala brez pravega načrta. Šele s časom se je izkazalo, da je v resnici nekakšen vademekum – pojdi z menoj, skupno popotovanje od recepta do recepta, od zgodbice do zgodbice in od izkušnje do izkušnje.

Kako ste izbirali jedi, ki jih opisujete? Pravzaprav bralce popeljete po vsem svetu, predstavljate nam ZGODBE o jedeh, ne samo slednje, z veliko mero humorja in hudomušnosti. Ste si najprej zamislili jed in potem zgodbo ali obratno?

Vse zgodbe so resnične, so pravzaprav integralni del  celostnega doživljaja, okus in vonj, spomin in domišljija, vse tisto, kar naj bi se, če  pripovedi sledimo, zlilo v zanimivo, zabavno in enkratno izkušnjo.

V vaših »telebanih« ni čutiti negativne konotacije. Na koga merite s tem izrazom?

Morda teleban res ni najbolj posrečen izraz. Imamo vrsto odličnih učbenikov, ki nam pošteno brez pričakovanj o kakršnemkoli predznanju razlagajo stvari preprosto in od začetka, pa vendar se nekaterim sliši podcenjujoče. Telebani smo, moja razlaga, radovedneži, ki seveda spoštujemo znalce in profesionalce, a bi se vendarle radi tudi sami preizkusili in smo pripravljeni vestno slediti natančnim napotkom, da bi bili na koncu lahko tudi upravičeno ponosni na svoje dosežke.

S kulinaričnega potepanja po svetu pa se skoraj vedno vrnete domov, zgodbo zaokrožite s slovensko tradicijo. Mar res vsepovsod lahko najdemo sledi slovenske kuhinje?

Pravzaprav je obratno. Slovenija je dežela na prepihu. Ni soseda, ne prijatelja,  ne sovraga, ki ne bi pustil sledi ali zgleda. In Slovenci smo potepuhi, ki radi prinašamo svoje izkušnje domov. Slovenska kuhinja že dolgo ni več kmečka in tudi  K&K meščanska ne. Na slovenskem jedilniku se vsakodnevno in ne le v prazničnih dneh mešajo balkanski in alpski, madžarski in sredozemski okusi, visoka dunajska šola in preprosta kmečka in delavska tradicija.

Na prvi pogled se zdi, da knjigo namenjate moškim bralcem, a dlje ko beremo, manj to drži …

V začetku me je morda res malce zaneslo, ker sem očitno podlegel stereotipu, da je ženska za štedilnikom, moški pa za mizo. Sem pa kmalu dobil več prijaznih ženskih kot moških odzivov in sem pač korigiral svoj fokus. Predstavljam si, rad bi verjel, da so bralci Fine kuhinje ljubitelji dobre hrane, ki cenijo visoko kulinariko in njene chefe, ki pa se hkrati ne bojijo skušnjave, da tudi sami ob primernem in natančnem napotku primejo za kuhalnico in s primerno ljubeznijo in ponižnostjo še sami kakšen čudež zakuhajo.

Sicer je znano, da moški, ki se v kuharijo poglobijo, kaj hitro presežejo nežnejši spol. Čemu to pripisujete?

Prva razlika je med vsakodnevno racionalno, praviloma žensko kuho in ljubiteljsko praznično, pogosto moško postavljaško kulinariko. V naravi gospodinje je varčnost, tradicija in racionalnost, v naravi družinskega petelina pa radovednost, pustolovščina in predrzna vehemenca. Je že res, da so najslavnejši šefi moškega spola, najboljša šefinja je pa v Kobaridu doma.

Katera jed je za vas zares slastna oziroma katerih začimb v kuhinji ne sme manjkati?

Sladokusci se ne moremo le v eno jed zagledati, saj bi s tem interes za vse druge zanikali. Poleg čebule, česna, popra in soli so majaron, lovor in timijan  morda najvišje na dolgi lestvici začimb, brez katerih ne gre.

Katera je za vas najbolj tradicionalna slovenska jed?

Če izločimo vse tiste, ki si jih delimo s sosedi, se zdi, da nam ostaneta predvsem  potica in matevž.

Kje v Sloveniji se najbolj »po slovensko« kuha?

Slovensko je prekmursko, štajersko, prleško in koroško, kozjansko, zasavsko, gorenjsko, idrijsko, tolminsko, kraško, istrsko in tržaško, notranjsko, dolenjsko, belokranjsko, bizeljsko … in ljubljansko. Ko vse zmešaš, se izgubiš.

Knjiga je bila pravkar prevedena tudi v angleščino – ob vašem izbrušenem jezikovnem slogu za prevajalca brez dvoma zelo zahtevno delo … Zakaj ste se odločili za angleški prevod, računate tudi s tujimi bralci?

Prva misel so bili izseljenci druge in tretje generacije, ki ne govorijo slovensko, jih pa njihove korenine, tudi kulinarične, vendarle zanimajo. Druga misel so prijatelji in znanci po širnem svetu. Tretje misli ne upam. . .

Več kot očitno je, da Jure Apih niti v pokoju ne miruje. Že načrtujete nov literarni podvig?

Pišem, torej sem.

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv