Ana Vukičević je mlada igralka, ki si svojo kariero gradi v New Yorku, v Sloveniji pa je pustila miselnost, da je kakršenkoli cilj nedosegljiv. Mladim svetuje, naj jih  zavrnitve, zlobni jeziki in občasen neuspeh ne zaustavijo. Poleg tega, da je aktivna čez lužo, se zadnje čase veliko vrača v Slovenijo, saj sodeluje pri številnih projektih doma in v Srbiji.

Zakaj si se odločila za študij v New Yorku, in s kakšnimi težavami si se spopadala? 

Za študij v New Yorku sem se odločila, ker sem se vanj zaljubila na prvi pogled že kot majhna deklica. Vedno sem vedela, da bom nekoč živela v New Yorku, ko pa sem ugotovila, da me zanimata umetnost in igra, sem vedela, da je to zmagovalna kombinacija.

Najprej je bilo seveda najtežje domotožje, potem so s prvim dnem študija na fakulteti prišli novi izzivi. Besedni zaklad, Ameriški naglas, finančne težave, spopadala sem se tudi z vsemi možnimi žuželkami in zajedavci v stanovanju. Vse težave pa so bila nula proti tistem občutku, ko veš da živiš v enem od najlepših mest na svetu, vsak dan napreduješ in delaš točno tisto v čemer najbolj uživaš.

Mladi se pri študiju v ZDA spopadajo predvsem s finančnim vidikom, kako si se tega lotila ti? 

Težava s študijem v Ameriki je, da s študentsko vizo F-1 za časa študija ne moreš legalno delati in biti plačan. Torej, imeti moraš dovolj denarja za šolnino in stroške življenja za cel čas študija, da sploh dobiš odobreno študentsko vizo. Jaz sem imela neizmerno srečo, da sta me pri študiju lahko podprla starša.

Po študiju si ostala v New Yorku, zakaj? Kakšno je življenje tam? Je drugače kot si predstavljamo Slovenci? 

Ostala sem, ker sem se v mesto preprosto zaljubila in si ne predstavljam, da bi živela kje drugje. Spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi razvijam različne projekte in imam neskončne možnosti za delo in razvijanje talenta. Zdi se mi, da imamo Slovenci generalno predstavo, da je v New Yorku vse tako glamurozno in da, če živiš tam, si kar čez noč slaven in zelo bogat, kar seveda ne bi moglo biti dlje od resnice. Življenje je težko, najemnine so drage, ogromno je talentiranih ljudi, ki se potegujejo za isto vlogo kot ti, daleč si od svoje družine in vsega domačega. A hkrati je tudi neizmerno navdihujoče, razburljivo in raznoliko.

Se družiš z ostalimi Slovenci? Se združujete v kakšne klube ali združenja? Organizirate kakšne dogodke? 

Med prijatelji v New Yorku imam kar nekaj Slovencev, od plesalcev, glasbenikov, fotografov do podjetnikov. Ne združujemo se v klube ali združenja, se pa pogosto dobivamo in se malo potolažimo med seboj, ko je domotožje preveliko in si tudi medsebojno pomagamo pri projektih.

Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije, kar bi uvozila s sabo? Kaj pa si pustila v Sloveniji in česa ne pogrešaš? 

Najraje bi uvozila svojo družino in domačo hrano, tudi malo več prostega časa mi ne bi škodilo. Ko sem odšla, pa sem v Sloveniji pustila miselnost, da je kakršenkoli cilj na tem svetu nedosegljiv. Te miselnosti ne pogrešam in veliko bolje funkcioniram brez nje.

Kako pogosto se vračaš v Slovenijo in kaj najraje takrat počneš? Kako pogosto pa te obiščejo domači in prijatelji? 

V zadnjem času sem bolj pogosto v Sloveniji kot prejšnja leta, saj delam na različnih projektih v Sloveniji in Srbiji. Najraje se družim z družino in prijatelji, jem dobro hrano in seveda izkoristim čas tudi za ogled kakšne dobre predstave ali filma. Domači in prijatelji pridejo nekajkrat na leto, želim pa si, da bi prišli še bolj pogosto.

Kaj svetuješ mladim, ki si želijo igralske kariere v tujini? Iz kakšnega testa mora biti človek?   

Sledite svojim sanjam in bodite vztrajni. Naj vas zavrnitve, zlobni jeziki in občasen neuspeh ne potolčejo, verjemite vase in poskusite vedno znova. Ukvarjajte se z igro zaradi ljubezni do umetnosti, ne zaradi slave in nikakor ne zaradi denarja – obstaja nešteto zanesljivejših načinov kako obogateti. Pričakovati uspeh, brez vloženega truda, napora, občasnih spodrsljajev in zavrnitev ni realno. Zavedajte se, da zmorete vse kar si zadate, a žal za to ne obstaja čudežni recept, samo trdo delo. Na koncu je vredno vsake kaplje znoja.

Foto: Arhiv Ane Vukičević