Pri poučevanju slovenščine v slovenskih šolah v Italiji se še vedno držimo modela, ki je bil svojčas sicer uspešen, zaradi spremenjene šolske populacije pa ga je treba spremeniti. Še vedno je treba stremeti k temu, da je prvi jezik, vendar metoda dela mora biti tista, ki velja za učenje tujega jezika. Tako meni Matejka Grgič, sodelavka Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki je pred časom v okviru projekta Eduka 2 in jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji v Trstu, Gorici in Špetru skupaj s Saro Brezigar vodila delavnice o tem vprašanju ter opozarja na potrebo po sistemski rešitvi tega vprašanja, saj šolniki delajo po najboljših močeh, vendar občutijo pomanjkanje smernic.

Matejka Grgič. (FotoDamj@n)

Za kaj je točno šlo pri delavnicah?

V okviru projekta Eduka 2 imamo različne delovne skupine, ki ustvarjajo gradiva za didaktiko v čezmejnem prostoru. Eno od teh sestavljamo mi, ki se posvečamo didaktiki manjšinskega jezika, se pravi slovenščine na slovenskih šolah v Italiji in italijanščine na italijanskih šolah v Sloveniji. Če na kratko poenostavim, gre za to, da je izbrana raven prvega jezika, metoda dela pa tista za poučevanje tujega jezika. Izhajamo iz ugotovitve, da čeprav je ta jezik v neki meri prisoten v prostoru, še vedno ni dovolj prisoten, da bi se lahko vzpostavili t.i. sistemi spontanega ustvarjanja jezika, ker je te izpostavljenosti premalo in je povezana samo z določenimi okolji. Zato je treba metodo v šoli ne prilagoditi, ampak jo spremeniti in v to smer smo šli.

Kaj ste konkretno delali?

Delo je potekalo v dveh fazah: najprej smo pripravili osnutke nekih učnih enot. To so pripravljali profesorji, vsak je pripravil eno učno enoto, urednici sva bili jaz in Polona Liberšar, te enote so potem v šolah testirali drugi učitelji in poslali pripombe. Mi smo te pripombe upoštevali, nekatere stvari smo še preuredili, dopolnili oz. spremenili, potem smo imeli izobraževanje. Ustvarili smo šest standardnih učnih enot, potem se je na nekaterih šolah izkazalo, da so prezahtevne in smo ustvarili še krajšo verzijo. To za raven nižje srednje šole in bienija višje srednje šole, kjer sem skupino vodila jaz, kolegica Sara Brezigar pa je s svojo skupino vzgojiteljev in učiteljev ustvarila učne enote za vrtec in osnovno šolo. Pri meni gre bolj za klasično gradivo, pri njej pa je seveda bolj mišljeno skozi igro, razne dejavnosti, petje, gibanje idr..

Kakšen je bil odziv?

Rekla bi, da na splošno zelo dober. Če gledam številčno, je bil v Trstu obisk, rekla bi tako, zadovoljiv, v Gorici pa enostavno fantastičen. Imeli smo delavnico tudi v Špetru, kamor so prišli vsi tamkajšnji profesorji slovenščine. Na splošno bi rekla, da je bil stik s profesorji zelo pomemben, ker na ta način dobimo veliko povratnih informacij in se mi zdi, da bi tega moralo biti več. Opažam predvsem, da so se ustvarili neki lažni miti, lažne predpostavke, ki so postale del nekega vsakdana in zato bi bilo treba sistemsko uvesti neke spremembe.

Za katere lažne predpostavke gre?

Mi še vedno repliciramo model, po katerem so bile slovenske šole dejansko namenjene Slovencem in se je redko kateri otrok iz mešanega zakona vpisal v tako šolo. Tisti model je bil takrat sicer uspešen, vendar se je realnost zelo spremenila. Naš cilj mora sicer ostati isti - ob koncu obveznega šolanja, se pravi do drugega razreda višje srednje šole, mora velikanska večina otrok doseči cilj ekvivalentne in uravnotežene dvojezičnosti: uravnotežena dvojezičnost pomeni, da govorijo slovensko tako kot italijansko, ekvivalentna dvojezičnost pa to, da govorijo slovensko na primerljivi ravni kot njihovi vrstniki v Sežani.

Zdaj je ključno vprašanje, kako bomo to dosegli: če ne drži, da je za otroke slovenščina jezik okolja, družine ali vsaj prednikov, teh ciljev enostavno ne moremo doseči, lahko pa jih dosežemo, če začnemo z veliko nižje točke. Na podlagi smernic Sveta Evrope je potrebnih 720 ur, da iz ničle prideš do ravni znanja, ki je skoraj podobna prvemu jeziku. To pomeni štiri ure tedensko za dobo šestih let. Če v prvem razredu osnovne šole dobimo otroka, ki ne zna slovensko, moramo recimo v osmih letih priti na omenjeno raven. Če do tega ne pride, je navadno problem ne v tem, da profesor ni dober, ampak da dela po nekih metodah, ki niso ustrezne tej situaciji. Če je za otroka slovenščina tuj jezik, ima ta otrok pravico in tudi dolžnost, da dobi pouk slovenščine kot tujega jezika: ta otrok bo prej dosegel visoko raven, kot če izhajamo iz predpostavke, da se bo vključil v razredno skupnost in se spontano naučil slovenščine.

Na kaj so šolniki najbolj opozarjali?

Šolnikom ne zavidam, oni so med kladivom in nakovalom, imajo nek sistem, ki je uveljavljen, po drugi strani pa se soočajo s situacijo, ki je temu diametralno nasprotna. Občutijo predvsem pomanjkanje nekih smernic. V glavnem gredo v razred in delajo po svojih najboljših močeh in se trudijo, včasih tudi pretirano. Žal je to, kot če bi npr. šel kirurg v operacijsko sobo brez kirurškega noža.

So se profesorji tudi navezali na informacije, ki jih zbirate na Smejse.it?

Da, dostikrat citirajo, povedo, da so brali, videli. Ponavljam, to, kar vidim, ni pomanjkanje zanimanja, ampak pomanjkanje tega, da si bo sam profesor težko prevzel odgovornost - verjetno to tudi ni njegova naloga - da bo rekel: »OK, zdaj vse to, kar sem delal zadnjih dvajset let, dam na stran, vzamem učbenik za slovenščino kot tuj jezik in začnem delati po tistem.«

Torej verjetno rabi input tudi od zgoraj.

To je po mojem mnenju tudi psihološka odločitev in tukaj bi rabili sistemsko rešitev, ker včasih - jaz to razumem - se nam zdi, da če začnemo s slovenščino kot tujim jezikom, potem smo propadli na celi črti. V resnici se dogaja ravno obratno: če stopimo korak nazaj, bomo potem na koncu tega desetletnega obdobja obveznega šolanja naredili pet korakov naprej. Če pa mi vztrajamo pri tem sistemu, na koncu ne bomo nikoli dosegli cilja uravnotežene in ekvivalentne dvojezičnosti.

To ste delali v okviru nekega projekta, ni nekaj kontinuiranega, to se bo nekoč zaključilo.

Tako. Zahteva projekta je ta, da mora biti spletna stran odprta še vsaj pet let po zaključku projekta, gradivo mora biti prosto dostopno. Kdorkoli gre lahko na spletno stran, si gradivo naloži, ga tiska, spremeni, uporablja v spletni različici ... Vendar s tem mi nudimo neko orodje, ni dovolj gradiva za pet let dela. Če bi pa imeli neko sistemsko rešitev, bi potem lahko rekli: »OK, zdaj pa naredimo učbenike od vrtca do druge višje ali do mature.« Ampak po mojem mnenju ne bi rabili učbenikov do mature, ker, ko bi dijaki po osmih letih takega dela prišli na višjo šolo, bi bili v stanju uporabljati katerikoli učbenik iz Slovenije.

Ivan Žerjal,

Primorski dnevnik / SVSD