Pa bi jih bil vesel, Albin Bubnič, teh mladih, ki so se zbrali v sredo v Narodnem domu, da bi dvignili nagrade natečaja po njem imenovanega. Mogoče bi se mu tudi kaka solzica utrnila ob pogledu na šolarje, saj je prav njim pred mnogimi desetletji - še pred vstopom v novinarski svet - delil svoje prvo učiteljsko znanje. A še prej bi zastal, pred vhodom v tisto poslopje. Za njegovega časa so bila težka vrata zaprta, zarjavela. Vstopa ni bilo. Sedaj pa se mu v tistem poslopju klanjajo ... Eh, časi so se spremenili, bi pogruntal, in smuknil noter.

Vsi letošnji prejemniki Bubničevih nagrad s predsednikom DK Bubnič Magajna Sandorjem Tencetom in glavnim urednikom Primorskega dnevnika Aleksandrom Korenom (FotoDamj@n)

Iz ust predsednika Sandorja Tenceta bi slišal, da ima tudi kulturno društvo njegovo ime, v solastništvu z dolgoletnim fotografskim kolegom Mariom Magajno. In da društvo prireja izmenično dva natečaja namenjena mladim: eno leto fotografskega, naslednje pisnega, na raziskovalno tematiko. Tokrat je bil na vrsti pisni.

Naslov bi mu bil gotovo všeč: S trebuhom za kruhom. Pisan njemu na kožo, saj je bil navsezadnje tudi sam priseljenec, ko se je iz domačih Brkinov preselil v Trst. Tence je utemeljil aktualnost naslova: sedaj je veliko govora o beguncih, migrantih, a tudi v slovenskem zgodovinskem spominu je bilo mnogo tega. In mladi pisci so pri starših, sosedih, starejših pobrskali po njem.

Kaj vsega so odkrili: migracijo v Egipt v 20 letih preteklega stoletja, s trebuhom za kruhom v Švico, prihod iz Turčije sem, begunce med prvo svetovno vojno, sorodnike odseljene v Avstralijo, izseljevanje v Severno Ameriko. In še bi lahko našteval Štefan Čok, raziskovalec Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, ki je prispele prispevke porazdelil v skupinska dela, družinske zgodbe in pripovedi ter jih s Tencetom in novinarko Bredo Pahor tudi ocenil.

Med govorniki bi Albin takoj prepoznal Aleksandra Korena in se strinjal z njim, ko je nagovoril mlade o pomenu pisanja in jih spodbudil k raziskovanju, kar je navsezadnje poslanstvo KD Bubnič Magajna. Glej ga fanta, bil je še kratkohlačnik, ko sem ga prvič videl, pa je po očetovih korakih prikorakal do direktorja, bi pretuhtal ...

Pred nagrajevanjem bi naš Albin slišal njemu domače pesmi drugega letošnjega slavljenca, Iga Grudna, tiste o jadru, čričku, burji, pa znano Pravijo, da Šempolajci ..., ki so jih recitirali učenci 5. razreda nabrežinske osnovne šole Virgila Ščeka Deva, Maja, Isabel, Jasmin, Max, Luka s »pomočjo« male prvošolke Dane.

Njihova prisotnost ni bila naključna, saj so bili prav učenci lanskega 4. razreda šole Šček s popisanimi pričevanji gospoda Franka Mozetiča in gospe Alojzije Strajn dobitniki prve nagrade za skupinske prispevke za osnovne šole. Z njimi se je veselila tudi mentorica, učiteljica Dunja Grgič.

In sledil je plaz nagrajevanj. Prvo nagrado za nižje šole si je z zgodbo o nonotu Mariu prislužila Karin Mosetti s katinarske podružnice srednje šole sv. Cirila in Metoda, druga nagrada iz tega sklopa pa je šla dijaku nižje srednje šole Ivana Cankarja Francescu Petaccia za zgodbo o babici Amaliji, in njegovemu sošolcu Denisu Altinmakasu za zgodbo o očetu, ki se je »k nam priselil iz Turčije«.

Prispevek o beguncih iz naših krajev med prvo svetovno vojno je prinesel 2. razredu znanstvenega liceja Simona Gregorčiča iz Gorice (mentorica Viljena Devetak) prvo nagrado za skupinske prispevke dijakov višjih srednjih šol, drugo nagrado za višješolce pa je prejel Danjel Švab z liceja Franceta Prešerna v Trstu za zgodbo družine Pertot.

Študentka Martina Budin je bila z življenjsko zgodbo družine Budin iz Saleža v Avstralijo dobitnica prve nagrade za univerzitetne študente, drugo nagrado za študente pa je prejel Martin Poljšak z zgodbo o »prstopavcu« čez Lužo.

Predsednik Tence se je - ob nagrajenih - zahvalil vsem donatorjem in še posebej Zadružni kraški banki in vladnemu Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije. Opravičil pa se je, ker je nagrajevanje potekalo z zamudo.
Zamudo?

Ob tej besedici bi Albinu Bubniču zaščemelo za ušesom. Že štirideset let me ni, na Primorskem pa novinarje še vedno preganja zamuda, bi pomislil, in spomin bi se vrnil v njegove lepe stare čase reportaž po Miljskih hribih in po Krasu, ko je takratni šef kronike Marijan Dolgan bentil in cele dneve vpijoče spraševal: »Kje je Albiiiiin?«, ter mu ob prihodu, po dveh, treh dneh, izrekel vsega in še več, a Bubnič je imel vedno razorožujoč izgovor. Zatem je sedel za veliko leseno mizo, partizanski vojni »plen«, se popraskal po čelu, in začel pisati. S peresom, saj se pisalnega stroja ni dotaknil, da je morala potem tajnica Romana reportažo pretipkati.

S sabo je na mizi imel fotografski aparat, naš Albin. Ob reportažah je rad sam fotografiral naše ljudi. Ko bi prispel v sredo v Narodni dom, bi bil fotografski aparat gotovo zraven. Fotografiral bi najmlajše, najbolj ljubke, seveda. Pa tudi učiteljico Dunjo bi povabil zraven, tako, za lepši videz. Saj Albin Bubnič ni bil le dober novinar. Kdor ga je poznal, ve povedati, da je bil tudi velik estet.

Marjan Kemperle,

Primorski dnevnik / SVSD