Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je maja lani po več kot dveh desetletjih dobila novo vodstvo, predsednica je postala dr. Barbara Riman, njena namestnica pa dr. Jasmina Dlačić, obe iz mlajše generacije društva Bazovica z Reke, že dolgo aktivni in tudi v njegovem upravnem odboru.

Dr. Barbara Riman, pobudnica več uspešnih predlogov za uveljavitev slovenščine na Reki in širše, je predavateljica in vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja. Več kot desetletje je vpeta v dejavnost slovenske skupnosti, tudi strokovno, v zadnjem času pa je osredotočena predvsem na migracije Slovenk.

Kot predsednica Zveze slovenskih društev je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim spregovorila o vtisih prvih mesecev in o tem, kako se je tudi kot ženska znašla v vodilni vlogi krovne organizacije.

Barbara Riman priznava, da je vodenje krovne organizacije veliko bolj zahtevno, kot si je predstavljala.

»Ko gre za Slovence na Hrvaškem, imam trenutno občutek, da so vrzeli vsepovsod. Nekatere težave se vlečejo že od leta 1991 in nekatere se ne bodo verjetno nikoli rešile. Morali se bomo naučiti živeti z njimi. Slovenija namreč v določenih trenutkih nima veliko posluha.«

Sogovornico veselijo izjave pristojnega ministra Petra Česnika, da Slovenci na Balkanu nisi ne izseljenci ne zamejci. To namreč čuti tudi sama. Območje avtohtone slovenske poselitve na Hrvaškem veliko teže določiti kot v Avstriji ali Italiji, pravi, saj so imeli narodi stoletja skupno zgodovino, skupne politične dejavnike in imajo tudi skupno prihodnost.

Slovenci na Hrvaškem bi se radi predvsem gospodarsko okrepili, saj je na tem področju veliko možnosti za sodelovanje s Slovenijo. Zaradi same demografske strukture, starejše populacije, ki ohranja slovenstvo na Hrvaškem, morajo pritegniti mlade. Kako, pa je veliko vprašanje, priznava. Ena od možnosti in priložnosti je učenje slovenskega jezika na hrvaških šolah.

»Dopolnilni pouk v slovenskih društvih je zelo pomemben, toda slovensko kulturo bi morali bolj približati tudi večinskemu prebivalstvu. Slovenska društva bi se lahko bolj odprla.«

Eden od izzivov je tudi seznanitev pripadnikov slovenske skupnosti z njihovimi pravicami, pravi Barbara Riman.

»Najmlajše slovensko prebivalstvo trenutno živi v Medžimurski in Krapinski županiji, kjer pa ni nobenega slovenskega društva. Ali ni interesa, ali pa ti Slovenci, ki živijo tam, ne vedo, kaj vse lahko naredijo.«

Kako pa se je Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, pripadnica mlajše generacije, znašla v družbi starejših?

»Izviram iz društva, kjer so starejši člani vedno dali in dajejo možnosti mladim, da predstavijo, kaj si mislijo in nikoli ni bilo težav zaradi starosti. Ob prevzemu funkcije sem bila prepričana, da leta ne bodo ovira, Moram pa priznati, da zdaj včasih to občutim.«

Vodja reške podružnice Inštituta za narodnostna vprašanja je prevzela vodenje zveze tudi zaradi svojih raziskovalnih izkušenj, ki jih ima na manjšinskem področju, pa tudi zato, da bi skušala ne le v društva, temveč tudi v manjšinske svete, pripeljati več mladih rojakov. In rojakinj.

Ženske migracije so namreč še ena od njenih raziskovalnih tem. Pri svojem delu se je namreč srečala, pojasnjuje, s številnimi ženskami, ki so se preselile na Hrvaško in ki so pogosto omenjale diskriminacijo, težave z birokracijo.

»Mogoče me zanima tudi zato, ker sem sama ženska in ker sem se večkrat pogovarjala z mamo, Slovenko, o svoji stari mami, ki se je preselila na Hrvaško.«

Slovenke na Hrvaškem so v večini. Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2011 je bilo med 10517 Slovenci kar 7171 žensk, poudarja dr. Barbara Riman, prepričana, da so prav ženske tiste, ki ohranjajo in porivajo naprej slovenstvo na Hrvaškem.

Sodobne raziskave tudi kažejo, da so imele Slovenke pomembno vlogo v ekonomskih migracijah že po 1. svetovni vojni, ko so bile edine skrbnice v družinah, ki so zapustile Slovenijo. Gre za pomembno, do sedaj slabo raziskano tematiko, pravi sogovornica, ki bi rada raziskovala življenje in vlogo Slovenk na območju nekdanje Jugoslavije. S projektom se je prijavila na razpis Agencije za raziskovalno dejavnost in zdaj čaka na morebitno podporo.

Kako pa se je Barbara Riman kot ženska znašla na mestu vodje Zveze?

»Mnenja so različna. Nekateri podpirajo mojo odločnost in vztrajnost, drugim mogoče to ni všeč. Smo pač različni. Pomembno pa je, da se iskreno in odprto pogovarjamo, da rešujemo težave in ohranimo enotnost slovenske skupnosti.«

Sicer pa biti ženska na Hrvaškem, še posebej na vodilnih položajih, ni lahko, dodaja.

»Svojim študentom povem, da je danes na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji, čeprav ne toliko, zelo dobro biti beli moški, ki je poročen, je rimokatolik in ima otroke. Tako je vsekakor na Hrvaškem, kjer se zaradi svoje drugačnosti ne počutim dobro. Ženska sem, manjšinka sem, vsi okrog mene vedo, da sem Slovenka, in včasih imam občutek, da se to odraža tudi na mojih otrocih.«

SVSD